No, če je bila to napaka, potem ni bila njena največja. Ne nasploh in ne kar zadeva zdravstveni resor. Glede slednjega je (bila) Alenka Trop Skaza, kadrovsko odkritje premierkine stranke in njena osebna izbira, v primerjavi z Gantarjem pravi kapitalec. Tako imeniten odstrel, da ga Alenka Bratušek včeraj kajpak – pa ne iz skromnosti – ni mogla priznati. Zato je predsednica vlade ob ministričinem odstopu izrazila ne le razumevanje in obžalovanje, pač pa je povzela rdečo nit njene odstopne izjave o očitkih, napadih, pritiskih in podtikanjih, na drugi strani pa jo je pohvalila za odločnost, s katero da se je lotila reševanja težav.

Pametnim bi bilo čisto dovolj, Bratuškovi pa se je zdelo, da bi bilo treba za zvrhano mero še nekaj pritakniti. Zato je izrazila še obžalovanje, da ji koalicija ni dovolila imenovanja Igorja Šoltesa, s katerim je bila po Gantarjevem odstopu menda že dogovorjena, da bo prevzel resor: »Prepričana sem, da danes ne bi bila v takšnem položaju, kot sem, če bi se koaliciji uspelo dogovoriti in mesto ministra ponuditi Šoltesu.«

Če so vse te izjave premierki napisali na plonkec, naj zamenja svetovalce, če pa gre za plod njenega lastnega znanja…, no, potem se je težko znebiti vtisa, da izvršilno vejo oblasti vodi oseba, ki se ima za Don Kihota v pravičnem boju s (premočnimi) sovražniki. Bratuškova nas namreč očitno poskuša prepričati, da ji je – pred letom dni še neizkušeni – koalicija (najbrž predvsem DeSUS) podtaknila Gantarja, nato lani zavratno (najbrž predvsem Igor Lukšič) onemogočila Šoltesa, letos pa so ji neidentificirane temne sile po natančno mesecu dni ugrabile sicer sijajno Alenko Trop Skaza in jo prisilile, da je spet dala družini prednost pred kariero.

V resničnem svetu so stvari videti precej drugače. Čeprav je kristalno jasno, da so razmere (v slovenskem zdravstvu) vedno bolj zapletene, za povprečno sposobno in odgovorno vlado z jasnim konceptom ne bi smele biti nerešljive. Sedanja vlada ni prva, ki troši zdravstvene ministre, ne da bi se kaj spremenilo na bolje, a to za Bratuškovo in njeno koalicijo ne more biti niti opravičilo niti tolažba. Prav tako ne dejstvo, da se, enako kot skoraj vse vlade pred njo, z vedno novimi kampanjami in zakonskimi spremembami v najboljšem primeru zgolj urejeno umika na celotni fronti javnih naročil.

A seveda: povprečno sposobna in odgovorna vlada bi imela druge državne sekretarje in direktorje direktoratov, pa tudi kakšne polovice ministrov in nemara niti predsednice vlade ne bi bilo v njej. Vlada, kakršna je, pa bo pač urgentno že (spet) našla nekoga za naslednjega zdravstvenega ministra ali ministrico. Zdravniške nasvete, da je bolje preprečiti kot zdraviti, bomo državljani morali vzeti smrtno resno.