Z izjemo Jakova Faka, ki le zaradi številnih težav ni zmogel ponoviti sezone 2013 s četrtim mestom v svetovnem pokalu vred (letos 12.), a ima za sabo vsega spoštovanja vredno zimo, je vse bolje. Čeprav le uvrstitev več na stopničke (Gregorinova), med deseterico (Klemen Bauer, Andreja Mali) ali trideseterico (Janez Marič). Štafeta je končala kot šesta na olimpijskih igrah, kar je ekipni vrhunec zime. Vsa peterica je z enajstega napredovala na deveto mesto v Pokalu narodov svetovnega pokala, biatlonke so po zaslugi novinke Anje Eržen 15.
Tovrstni trend uspehov ni presenečenje. Trenerja Uroš Velepec in Tomaš Kos sta se zanašala na preizkušen vadbeni načrt, brez eksperimentiranja. Temu je sledila preizkušena spremljevalna ekipa s serviserji vred. V strelskem delu je statistika zadetih tarč neverjetno podobna lanski. Preskok je uspel le Klemenu Bauerju. Ni čudež. Ni nepomembno, da so se vsaj trije (Marič, Malijeva, Bauer) zanašali na svoje izkušnje in niso sledili (tekaški) vadbeni strategiji Velepca, medtem ko zvesti sledilci (Peter Dokl, Simon Kočevar) niso naredili tekaškega preboja, ga je pa Lenart Oblak. Vsi omenjeni pa so vse, kar premore slovenski biatlon na članski ravni.
Za tako skromno bazo je letošnji izkupiček verjetno maksimum in svojevrsten fenomen med najrazvitejšimi biatlonskimi državami. Nekateri v tem boju za maksimum morda zaradi tega plačujejo visoko ceno. Anja Eržen je kljub zdravstvenim težavam z mononukleozo tekmovala vso sezono, saj je ekipa potrebovala njen prispevek, čeprav je bila v zadnjih treh mesecih daleč od tekaškega potenciala in odkritega strelskega talenta. In ob vsej beri je le premalo tistih bistrih šefov, ki pomislijo, kaj bi bilo, če ne bi bilo izjemne motivacije in predanosti, ki jo še vedno imajo Marič, Malijeva in Gregorinova, ki ostajajo redki primerki svoje generacije med lovci. Le kaj bi bilo in kaj bo?