Dvigovanje uteži na prvi pogled ni videti pretirano zapleteno, a če želi biti tekmovalec uspešen, zgolj velike mišice še ne pomenijo garancije za uspeh. »Trenirati je treba celotno telo. Pomembne so vaje za noge, hrbet in eksplozivnost. Stremimo k razvijanju celotnega telesa, čeprav so najbolj obremenjeni noge in hrbet,« uvodoma obrazloži dvigovalec uteži in poudari, da je ključnega pomena seveda tehnika, ki je ni težko osvojiti, a jo tekmovalec izpopolnjuje ne glede na to, ali šport trenira dve ali pa deset let. »Velja dodati, da je zelo, zelo pomembna psihološka pripravljenost. Lahko si še tako močan, a če nimaš glave na mestu in se ne moreš zbrati, uteži ne boš dvignil.«
Osemnajstletnik se je z dvigovanjem uteži pobližje spoznal pred dvema letoma, ko je prenehal trenirati karate. Ker se športnemu udejstvovanju ni želel odreči, med mladino zelo priljubljeni fitnes pa mu ni dišal, je po naključju izvedel za dvigovanje uteži. »Že po prvem treningu me je stvar pograbila. Všeč mi je stalno doseganje dobrih izidov, vsak trening pa mi predstavlja nov izziv. Kajti tudi če si določeno težo dvignil pred tednom dni, še ne pomeni, da boš tega sposoben danes.«
V Sloveniji imamo sicer zgolj okoli sto registriranih dvigovalcev uteži, po besedah Rožnika Novaka pa je priljubljenost discipline tudi po zaslugi funkcionalne vadbe crossfit, ki v treninge vključuje prav prvine dvigovanja uteži, v rahlem porastu. »Seveda se ne moremo primerjati z velesilami, kot je Rusija. Njihova težkoatletska zveza je pri njih tako močna kot pri nas atletska ali smučarska. V tujini se da od dvigovanja uteži povsem spodobno živeti, medtem ko pri nas ni zanimanja velikih sponzorjev, zato si niti ne delam utvar, da bi na račun tega kaj zaslužil,« na realnih tleh ostaja gimnazijec, ki je lahkokategornik in ne daje vtisa čokatega dvigovalca uteži. »Večina sploh ne verjame, da dvigujem uteži, saj sem dokaj majhen in suh. Vsi mislijo, da tekmovalci tehtajo 105 kilogramov in več, zato sem nemalokrat deležen začudenih pogledov. A ko jih seznanim s športom, hitro pokažejo zanimanje.«
Tako je bilo tudi pri njegovih starših, ki so sprva menili, da je šport prenevaren, vendar so že po ogledu prvih tekem videli, da so skrbi odveč. »Če pravilno treniraš, ni hujših poškodb, a se te tako kot v vsakem športu seveda pripetijo. Razen bolečin v rami sam nisem utrpel nič hujšega, se da pa bolj ali manj vse pozdraviti že z masažo,« pojasni Rožnik Novak, ki je že zelo blizu tega, da dvigne dvakratnik svoje teže. »Moj rekord v potegu je 80 kilogramov in v sunku 105. Na začetku je napredek hiter, nato pa gre nekoliko počasneje. Najboljši lahko dvignejo tudi trikrat več od lastne teže,« z zanimivostjo še postreže mladenič, prepričan, da je recept za uspeh pridno garaško delo in predanost športu.
