Koncert Simfonikov RTV Slovenija je odlikovala premišljena programska rdeča nit, ki je bila povezana z baročno obliko concerto grosso in njenimi bolj sodobnimi realizacijami. Tako se je na koncertu znašla glasba, ki je sicer preredko na naših odrih – baročna in sodobna. Seveda »stara glasba« skriva svoje pasti – v zadnjih desetletjih smo se povsem razvadili, da se jo igra s kopijami avtentičnih glasbil, z vpogledom v historično izvajalsko prakso. Pristop En Šaa do Händlove slovite slovesne glasbe je bil v tem pogledu najbrž namenoma neodločno sredinski – odrekel se je bleščavi sodobnega simfoničnega orkestra, hkrati pa se s sodobnimi glasbili ni trudil približevati historični »resnici«. Izvedba je tekla nekako »vmes«, ritmičnemu utripu so bile pristrižene peruti, vendar pa je bilo opaziti jasen napor po uskladitvi inštrumentalnih skupin, po značilni baročni »zborovski« soigri, pri čemer je treba za obel in kultiviran zvok še posebej pohvaliti trobilce. Podobno je bil s strani orkestra tudi v izvedbo Bachovega Tretjega brandenburškega koncerta vnesen trud, opaziti je bilo celo veselje do muziciranja, a žal z nekoliko manj uspeha kot pri Händlu. Orkester je zastavil virtuozno hiter tempo, v čemer je ugledati željo po izpostavljanju razborite motorike, toda izvedba le ni mogla razkriti nekakšnega zamegljenega prekrivanja polifonih linij, ki je hitrosti povsem pristrigel izraznost.

Sodobni concerto grosso v obliki Kodályjevega Koncerta za orkester ne prinaša toliko polifone prefinjenosti, zato pa veliko več orkestrske izdatnosti in virtuoznosti. Simfoniki so ji bili kos, iz Kodályjeve partiture so izvabili pulz, barvno raznolikost, a se hkrati vendarle preveč predajali zvočni izdatnosti, ki je prepogosto prekrila hudomušnost. Svoj komentar k »starinski« obliki je dal s svojo noviteto tudi Pavel Mihelčič. Njegovo delo ne kaže baročnih zgledov, temveč bolj postekspresionistično izrazno mehkobo, ki je še posebej odlikovala orkestrski začetek, iz katerega so sčasoma izstopili solisti in postopno prevzemali bolj »osamljene«, solistične naloge. Zanimivo je, kako je bil po svojem osnovnem izrazu Concerto grosso podoben skladbi Iva Petrića, ki smo jo pred časom slišali na koncertu Slovenske filharmonije, kar najbrž pomeni, da kompozicijski odnos vendarle v veliki meri določata generacija in kontekst.

Gostujoči Filharmonični orkester BBC nam je v prvem delu svojega koncerta razkril drugačen kontekst sodobne glasbe, za katerega mi je sicer vseeno, če ga ne bi poznal. Da smo poslušali dve precej brezsubstančni skladbi, je deloma mogoče opravičiti z nastopom izjemnega solista na tolkalih Martina Grubingerja. Rough Music avstrijskega skladatelja H. K. Gruberja se mi je zdela v marsičem »avstrijska«: kompozicijsko je tempo sprememb in dogodkov zares osupljiv in kaže na izjemno skladateljsko telo, a kaj ko je večina materiala sila nepomembnega in se nagiba enkrat na to in drugič bolj na ono stran popularne muze, se spogleduje s tradicijo glasbe prve polovice 20. stoletja in z muzikalom, večino časa pa ostaja sofisticirana revijalna glasba. Na srečo na prvo mesto postavlja solista in Martin Grubinger ni samo izreden virtuoz – ritmična natančnost in pregnantnost sta samo osnovi – temveč predvsem izreden muzik, ki napenja strahovit lok med občutljivim, komaj slišnim, barvno osupljivim pianissimom marimbe in fulminantnimi tolkalskimi kaskadami. Glasbeniško mojstrstvo je prišlo še bolj v ospredje v Rapsodiji Prizma japonske skladateljice Keiko Abe – Grubinger je delo s svojimi loki skorajda povsem odrešil glasbeniške praznosti, kar je zavidljiv uspeh. Da je Grubingerjev »dodatek«, ki ima gotovo več zvez s cirkusantstvom kot z glasbo, zažgal pri občinstvu, pove nekaj o kondiciji slednjega.

Ob toliko neglasbe se je nato v drugi del koncerta umestila Glasba Antona Brucknerja – skorajda si ni mogoče zamisliti večjega preskoka: od banalnosti realnega vsakdana k transcendenci umetnosti. Na našo veliko srečo je Bruckner tokrat našel občutljivega sogovornika v dirigentu Juanju Meni. Ta v prvo vrsto ni postavljal Brucknerjeve zvočne bohotnosti in robatosti, temveč lirično zasanjanost in dolge napete loke. Zato je še najmanj uspel prvi stavek, v katerem dirigent ni iskal evforičnosti dolgih crescendov, temveč bolj jasno dinamiko chiaroscuro in številne vmesne, ostinatne izginjajoče prehode, v katerih se hkrati razkriva skladateljeva posebnost in zaobrnjenost k sodobnemu, v ritmičnem pogledu skoraj rockovskemu. Toda z drugim stavkom je bilo o kvalitetah dirigenta in orkestra (labilni rog) dvomov konec: stavek se je napenjal v presunljivo žarečo lepoto, kontrapunktična logika je jasno ločila med ospredjem in ozadjem, a s svojo mirnostjo obenem razkrivala baročno ozadje pulza. Dolgi stavek je tako minil hitro kot neprekinjen dih, Mena pa mu je takoj zoperstavil ritmično živahnost Scherza, v kateri je, podobno kot v drugi temi finala, znal poiskati tudi plesne prifrknjenosti. Nasploh je bila odlika Mene raznolikost, ki je ni iskal samo na ravni dinamičnih in agogičnih sprememb, temveč v širši zalogi fraziranja in zvočne občutljivosti. Če bi se povsem razpel končni zmagovitosti, bi lahko govorili o popolnem Brucknerju, a tudi tako je bil več kot izjemen.