O neimenovanem pripovedovalcu Teles v temi izvemo veliko, a nikoli dovolj. Je razpršena figura, pisatelj, jamrač, avtor številnih razvpitih del, za katere pravi, da jih nekateri berejo kot pornografijo, in velik ljubitelj postmodernizma. Zaradi raka na modih in njihove posledične odstranitve ima težave s spolnostjo, kot kaže, pa tudi s spolno identiteto, saj se nenehno pritožuje, da mu »rastejo joški«. Obsedajo ga grde ženske in Bukowski. Bil naj bi med nominiranci za kresnika. Svoje stanje najraje povzema s kratkim »bolim«. Je skratka v permanentni krizi in kot tak perfektno uteleša kliše postmodernega avtorja, ki svoj obstoj potrjuje s pisavo; v trenutku, ko bi nehal pisati, bi izginil, tako kot izginejo pravzaprav vsi liki, ko je zgodbe enkrat konec. Ali, rečeno z njegovimi besedami: »Moram verjeti v te besede, če hočem pisati.«
Pripovedovalec samega sebe prepozna kot – in imenuje za – pripovedovalca. Pravzaprav se uprizarja: »Fascinira me literarizacija samega sebe.« Njegova pripoved je kolaž različnih žanrov, diskurzov in zamolkov, ki so grafično upodobljeni kot zvezdice, ki ločujejo romaneskne sklope, ali kot znamenja za navedke. »Jaz je tok izjav,« je zapisal Bahtin. Lenkov pripovedovalec se gradi skozi jezik, ki pa ni samo njegov. Govori skozi ljubezenski diskurz, pornografijo, melodramo, intervju, svoja in tuja literarna dela, literarnoteoretske izseke, obenem pa vseskozi poudarja, da to ni on, ali bolje, da je vse to le skupek posameznih fragmentov, ki ne more zajeti resnice o njem. V prvoosebno pripoved se vpletajo dialogi, za katere ni jasno, ali se odvijajo med različnimi osebami ali zgolj v avtorjevi zavesti. Najboljši primer tega so odlomki, zapisani v obliki intervjuja, kjer je sprašujoči glas označen kot »V« (»vprašanje« ali »vi« kot nekakšen namišljeni skupek bralcev), tisti, ki odgovarja, pa kot »O« (»odgovor«, »on«). Prav tako nejasna je meja med pripovedovalčevo realnostjo in odlomki njegovih literarnih zgodb ter njihovo vzajemno napajanje: so zgodbe nastale iz spominov glavnega lika ali so plod njegove domišljije?
Gre za klasičen metafikcijski postopek, v katerem sta tako pripovedovalec kot njegova realnost zgolj konstrukt: »Tako kot fukanje je tudi moderno pisanje pogosto rado povsem samonanašalno; je torej, v nasprotju z aseksualno realističnim – simbolnim – pisanjem, v prvi vrsti tam predvsem zgolj zaradi svoje potrditve.« Na videz egocentrična in samonanašalna pisava pa ima svojo tragično plat. Izraža namreč globoko osamljenost lika, ki mora po operaciji redefinirati svoj odnos do ljubezni in spolnosti. Roland Barthes v uvodu Fragmentov ljubezenskega diskurza zapiše, da je ljubimčev diskurz vedno osamljen; govorijo ga številni, nobeden pa ga ne zastopa. Tako kot je ljubezenski diskurz nujno simulacija vseh preteklih ljubezenskih izjav, ki morajo biti zavoljo lastne verodostojnosti izrečene v prvi osebi ednine, je tudi telesnost Teles v temi zgolj pisanje (z vidika lika – govorjenje) o telesnosti.
Navezava na Barthesa pa se nanaša tudi na naslov Lenkove knjige. Telesa v temi radodarno flirtajo s povezovanjem telesa, teksta in užitka, razumevanjem teksta kot erogene cone, ki prinaša užitek v procesu branja/ustvarjanja. Lenko metaforo razume dobesedno, zato govori o telesih (tudi) kot o telesnosti. Skladno s podobo pripovedovalca je tekst ranjeno telo. Kastracija pripovedovalca tako ni le fizična ali psihološka, temveč tudi tekstovna, jezikovna. Kot eden poslednjih postmodernih Mohikancev lahko sebe in svojo najglobljo intimo izraža le še prek prežvečenih izjav svojih predhodnikov. In ker je postmodernizem, ki je tarnal nad svojo izčrpanostjo, že davno tudi sam izčrpan, je tragična ironija tega romana še toliko večja.
Na prvi pogled niso Telesa v temi nič drugega kot žongliranje s praznimi literarnoteoretskimi koncepti in znanimi imeni od Houellebecqa do Wallacea, od Barthesa do Bartha. Vse, kar se v romanu dogaja, je jezik. Že videno in že prebrano, torej. Toda ravno poigravanje z našim horizontom pričakovanja je močna točka Lenkovega romana. Telesa v temi se berejo skoraj kot metafora za stanje sodobne »literarne praznine«, ki ni nič drugega kot ponovitev, simulacija neke predhodne, postmodernistične praznine. Kriza avtorja je tu kriza časa, ki kljub nemoči (simbolni impotenci, saj lahko le premika že znane figure po že znani šahovnici) živi dalje in še vedno lahko preseneti.