Na simbolni ravni je to zgodba o kredibilnosti in zaupanju, s katerima se slovenski politiki zaradi specifik domačega volilnega telesa nikoli ni bilo treba pretirano ukvarjati. Dokler en del volilnega telesa vestno nabija in navija, prezira in sovraži, drug del pa se pogreza v apatijo ali dviga v vzvišenost, je politika na varnem. Ko se je med protesti pojavilo nediferencirano in nestrukturirano nezadovoljstvo in se začelo spreminjati v nevaren potencial, so bili v bistvu ogroženi sami temelji domače politike, njena polja samoumevnosti: od samozadostnosti, neodgovornosti, vehemence, podcenjevanja in še česa.

Na konkretni ravni je to zgodba o odstopu in izboru nove KPK. Najprej se je presežnemu moralnemu kapitalu in ogromnemu zaupanju ljudi brez jasnih in prepričljivih razlogov odpovedala Klemenčičeva komisija, kar pa same kredibilnosti institucije KPK kot take ni načelo. Ta senca je obležala na Klemenčičevih ramenih, zaupanje ljudi v institucijo je ostalo praktično nedotaknjeno, le da se je iz zaupanja v konkretno osebo, ki personificira institucijo, spremenila v nekoliko bolj abstraktno upanje, ki je bilo usmerjeno v pričakovanje primernega naslednika.

Nadaljevanje smo dočakali le dva ali tri dni po objavi odstopa Klemenčičeve KPK. Prizor je bil prepoln simbolike in je imel vpisano med vrstice celotno nadaljevanje zgodbe, z nesrečnim Štefanecom na koncu. V Odmevih sta se pojavila predstavnika tihe alianse iz državnega zbora, Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS, in Jani Möderndorfer, vodja poslanske skupine PS, in se nenadoma, od nikoder, strinjala tako rekoč o vsem v tostranstvu. Predvsem seveda o vprašanjih KPK v odstopu in o problematiki korupcije v domačem prostoru nasploh. Njun miren, tih, spravljiv glas, ta njuna absolutna konstruktivnost, ta njun zenovski duh, ta že skoraj ljubezenski prizor po letu dni še kar sije z našega sicer vedno temnega, sovražnega in nekonstruktivnega politikantskega neba.

V drugem, ključnem, nič manj bleščečem prizoru moške protagoniste iz politike zamenjajo ženske iz stroke. Govor je o antološki tiskovni konferenci komisije za izbor novih članov senata KPK, ki je vredna zgodovine. Predsednica izbirne komisije Polonca Kovač, sicer predstavnica Uradniškega sveta, katerega primarna naloga je skrb za dosledno spoštovanje kriterijev strokovnosti pri imenovanjih v državne organe in posledično depolitizacija državne uprave, ter Polona Habič, predsednica Transparency International Slovenia – Društva Integriteta – Transparency, ki po statutu svoje namene in cilje delovanja »uresničuje z razvojem in izvajanjem preventivnih programov za ozaveščanje splošne in strokovne javnosti o potrebah in pogojih razvoja visoke ravni integritete v družbi, objektivnim ugotavljanjem dejanskega stanja na področju etike, integritete in korupcije v Republiki Sloveniji«, sta pred javnostjo brezkompromisno branili katastrofalno voden izbirni postopek. Predstavnica Uradniškega sveta in predsednica Transparency International Slovenia sta odločno, ostro in brezkompromisno branili komisijo, ki predsedniku države ni predložila seznama primernih kandidatov, kot pravi zakonska dikcija, ampak enega samega kandidata. Niti trenili nista pred kamerami, ker so v komisiji s tem predsedniku države – z njegovim konsenzom, kajpada – odvzeli odgovornost izbire in ga spremenili v formalnega podpisnika že prej sprejete odločitve. Trdno sta stali za odločitvijo komisije, da ne bodo nikomur pojasnjevali in argumentirati svojega izbora, svojega mnenja o posameznih kandidatih, niti javnosti niti predsedniku države. »Diskutirali smo o argumentih pro & contra in se na koncu soglasno odločili za tak pristop,« je odločno postavljala besede predsednica komisije. Od predsednice Društva Integriteta – Transparency pa smo izvedeli tudi, da jih predsednik »ni izrecno povabil k temu«, torej k utemeljitvi in argumentaciji. Od te točke naprej stvari niso več osupljive, nenavadne ali celo bizarne, ampak samo še logične. Seveda dame iz stroke niso videle problema v dejstvu, da je bil Štefanec še v trenutku, ko je predlog že romal od komisije k predsedniku, član stranke PS. In bog ne daj, da bi se naša paranoidna pamet ob tem pomislila še na uničene magnetograme iz sej te skrajno skrivnostne izbirne komisije.

Predsednik države si v tej zgodbi v bistvu niti ne zasluži lastnega prizora. Od trenutka, ko si je pustil vzeti odgovornost izbire, ko je pristal na redukcijo kompetenc, ko se je odpovedal diskrecijski pravici, ki se v takšnih primerih spremeni v diskrecijsko dolžnost, ko je pustil, da ga politikantske roke skozi več parov mehkih ženskih rok iz komisije reducirajo na formalnega podpisnika že sprejete odločitve, mu ni ostalo drugega, kot da svojo neodgovornost oziroma neumnost zagovarja, kakor ve in zna. Ja, z vsako besedo je bil manj prepričljiv, z vsakim stavkom je bil manjši, z vsakim nastopom bolj odsoten.

V tretjem in zadnjem prizoru, v studiu Tarče, se pojavi na sceni še tretja dama. Naloga poslanke PS, Melite Župevc, ni bila več težka. V znani maniri domačega političnega diskurza je vsa ključna vprašanja večkrat zapored mirno in hladno preslišala ter ponavljala pred tem naučene refrene. Gospoda Štefaneca na njeni desni, formalno glavnega protagonista, smo tisti večer v studiu komajda opazili. Pa ne samo zato, ker praktično ni prišel do besede. To je bilo nekako organsko in logično. Kot oseba z imenom in priimkom je bil preprosto nepomemben. Bil je simbol nekega izgubljenega upanja, zaupanja in kredibilnosti.