Serialni uporabniki besede neoliberalizem bi to označevanje dni bržkone opsovali kot neoliberalizem. Neki tovrstni simptom zagotovo je. Simptom vneme po brendiranju. Simptom grebaže za svoj košček zgodovinskosti, kar je precej podobno iskanju novih trgov, novih tržnih niš, izmišljanju tradicij, kultov, legend, novih avtentik. Primerljivo s skrajno specializiranim razvojem športnih copatov na strogo specialistične tipe obutve za specialne priložnosti. Ali z razvojem glasbenih smeri. Sploh ko gre za metal in elektroniko, ko znajo imeti tudi največji poznavalci težavo z razlikovanjem med njimi. Z izjemo »dub stepa«, zvrsti z izrazito nizkimi basovskimi frekvencami. Tega zaznaš fizično. Tako da zaslišiš nad glavo brenčati slabo privito desko na stropu kluba, v območju nosu, ust in brade pa mravljinčaste tresljaje kože in podkožja. A to je zoprna dialektičnost kapitala. Ko išče svežo kri in se trudi pobrendirati vse, kar se mu ponudi, obenem škodi sebi, ker večje korpuse drobi na manjše, s čimer ogroža lastno profitabilno smiselnost, saj na koncu nobena scena ni sposobna samopreživetja. Lepa so na primer dogajanja, kakršna zadnje tedne potekajo v skate parku v Rogu, kjer sta v prepolni mali izbici minuli teden odgodli izvrstni zasedbici Acrid Sunday in Dickless Tracy, vendar pa obenem ni nič spodbudnega v tem, da je slovenska prvoligaška rock'n'roll ekskurzija lahko s približno 200 ljudmi, kolikor se jih je na njihov obisk odzvalo v soboto v Kranju, več kot zadovoljna. Enako velja za Nena Belana, ki se je moral iz Cvetličarne preseliti v manjši Orto, medtem ko je krema ex jugoslovanskih raperjev z zmagovitim Klemnom Klemnom na čelu zadnjič v Cvetličarni sicer nabrala slabih tisoč obiskovalcev, kar pa ob vseh tako ali drugače deklariranih privržencih rapa vendarle poraja vprašanje, kje so bili vsi preostali »lajkerji«.

A naj se vrnem k dnevu sreče, torej k minulemu četrtku, prelepemu sončnemu dnevu. Otvoritvenemu dnevu sezone, bi se lahko reklo. Ki bi se ga vsaj za središče Ljubljane dalo preimenovati v dan spektatorstva. Dan ogledovanja torej. »Hej, hej Ljubljančank« kakopak. Vsako leto lepših, je pripomnil nekdo. To je bil dan tisočih spogledov alias malih flirtov med ljudmi na ulicah. No, obenem tudi dan, ki je ponudil iritantno novo sociološko dognanje. Da mlade mamice v spremstvu hčerk po ulici korakajo manj premočrtno oziroma z večjo dovzetnostjo za poglede naključnežev kot kolegice z moškim potomstvom. Kar seveda ponuja osnovo za (priznam da) spolzko redefinicijo stare moškostne maksime: »Prvo pa muško.« Da ne gre zgolj za to, da s sinom moškič dobi naslednika kraljestva, prenašalca priimka, linije, podiralca dreves, šampiona in podobno domnevnih civilizacijskih nujnosti, temveč tudi varnostnika.