To so napovedovali ministri in ministrice, a se v praksi za zdaj ni zgodilo nič – z izjemo izobraževanja gozdarjev in sekačev, ki jih je za državo tako in tako že prej opravljala postojnska srednja gozdarska šola. Zatika se pri denarju. Ljudje, ki so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, tako še vedno zaman čakajo na obljubljeno začasno delo, mnogi gozdarji pa se sprašujejo, ali pristojni sploh vedo, v kakšno nevarnost bi jih poslali. Delo v gozdu je namreč eno najnevarnejših že samo po sebi, delo v poškodovanem gozdu še nekajkrat bolj. In če je kdo od tistih, ki se spopadajo s poškodovanim drevjem, videl fotografije, s katerimi se je kmalu po ledeni ujmi kitil predsednik države Borut Pahor, je najbolje, da iz varnostnih razlogov takoj pozabi nanje. Predsednik republike, ki je po izobrazbi politolog, se je namreč v uničenih postojnskih gozdovih populistično fotografiral z motorno žago v rokah, čeprav je splošno znano, da jo smejo uporabljati le zelo dobro usposobljeni ljudje.

In kolikšna je sploh škoda v gozdovih zaradi žledoloma? Na Zavodu za gozdove Slovenije so že 18. februarja, torej le nekaj dni po naravni nesreči, ko je bila še večina gozdnih cest neprehodna in so škodo ocenjevali pretežno iz pisarn, izračunali, da znaša okoli 194 milijonov evrov. V ta znesek so všteli škodo zaradi manjvrednega lesa, povečane stroške poseka, izpad prirasta poseka, stroške za vzpostavitev prevoznosti in gradnjo gozdnih prometnic, za sajenje novega drevja... In pri tej, čez prst ocenjeni škodi je tudi ostalo. Kmetijsko ministrstvo, denimo, se za ponudbo mariborske fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, ki mu je želela brezplačno pomagati pri zaznavanju škode v gozdovih s pomočjo satelitskih radarskih posnetkov, ni niti zmenilo. Je bilo ocenjevanje škode v gozdarskih pisarnah opravljeno tako kakovostno in natančno, da to ni bilo potrebno?

A ne pozabimo, zgodovina ocenjevanj škode po naravnih nesrečah v Sloveniji je zelo razgibana, sploh v kmetijstvu, ko je istemu kmetu pridelek najprej povsem uničila pozeba, ko je bil stoodstotno uničen, pa sta se nad njim znesli še toča in suša. Odškodnino za vse troje smo seveda plačali polnilci proračuna. Toda Slovenija takrat še ni bila v Evropski uniji, zato Bruslju ni bilo mar, kako natančni smo bili pri ocenjevanju škode in izplačilu odškodnine. Tokrat mu najbrž bo, kajti slovenska vlada računa (to je zapisala tudi v interventni zakon o odpravi posledic ledene ujme), da bo iz evropskega solidarnostnega sklada zaradi žledoloma dobila pomoč (predvidoma od 15 do 20 milijonov evrov).

Tudi slovenske izkušnje z Brusljem (kazni naši državi zaradi nepravilnosti pri izplačevanju kmetijskih subvencij, skoraj devetmilijonska zagrožena kazen zaradi domnevnih nepravilnosti pri zapiranju Tovarne sladkorja Ormož, začasno zadržanje izplačila skoraj 200 milijonov evrov za velike infrastrukturne projekte...) pa kažejo, da bruseljski birokrati, ko gre za javni denar, nimajo toliko prijateljev kot slovenski in da so pri ugotavljanju, kam je šel, včasih zelo pikolovski.