Čeprav se je Portugalska s prodajo 12-mesečnih zakladnih menic, s katero je ta teden zbrala 930 milijonov evrov, zadolžila najceneje po letu 2005, še ni prišel čas za izdih olajšanja. Bonitetne agencije namreč v en glas zatrjujejo, da so države z evropske periferije še krepko oddaljene od bonitetnih ocen z začetka krize. Portugalska, ki zaradi 51,5 milijarde evrov ali 130 odstotkov BDP visoke gore dolga ostaja v junk območju, tako nadaljuje hojo po robu, saj lahko en samcat eksterni šok povzroči novo znižanje bonitetne ocene in s tem likvidnostni krč v največjih portugalskih bankah.
Bonitetne agencije resna grožnja bankam?
Banke Espírito Santo Financial Group, Banco BPI, Banco Comercial Português in Caixa Geral de Depósitos, ki sodelujejo v celovitem pregledu bank pod vodstvom Evropske centralne banke (ECB), imajo namreč še vedno močno omejen dostop do denarja na finančnih trgih, zato si zagotavljajo likvidnostna sredstva v Frankfurtu. A ECB ne odobri likvidnostnega posojila na lepe oči, temveč zahteva določena zavarovanja. V večini primerov so to državne obveznice, in če bonitetna ocena Portugalske pade le za stopnjo ali dve (odvisno od bonitetne agencije), potem obstaja resna nevarnost, da se portugalski bančni sistem sesede pod težo likvidnostnega krča. Bonitetne agencije, ki so odigrale eno ključnih vlog pri genezi svetovne gospodarsko finančne krize, igrajo osrednjo vlogo tudi pri njenem razreševanju. Od njihove volje in interesov je odvisno marsikaj. Spomnimo samo na Moody's, ki je med samim procesom izdaje obveznic Sloveniji znižal bonitetno oceno in pregnal vlagatelje. Cena zadolževanja na naslednji dražbi je bila temu primerna.
Čeprav o počasnem pobiranju Irske in Portugalske z ekonomsko političnega dna, ki sta ga dosegli med krizo, v Bruslju govorijo kot o zmagoslavju, je resnica precej bolj skrb zbujajoča. Težav v evropski periferiji ni konec, gospodarsko okrevanje je neuravnovešeno in šibko, medtem ko na horizontu ni nobenega upanja na vzpostavitev pozitivnih trendov na trgu dela. To velja zlasti za Portugalsko, iz katere se zaradi visoke brezposelnosti množično odseljujejo predvsem mladi, ki nikdar niso verjeli varčevalnemu diktatu trojke in premalo ambiciozno zastavljenim razvojnim reformam portugalske vlade.
Mladi bežijo iz Portugalske
Portugalska bo sicer čez slaba dva meseca izšla iz 78 milijard evrov vrednega programa pomoči, v katerega se je bila primorana zateči potem, ko je po letih velikanske rasti javnega sektorja, neučinkovitega sodstva, neodgovornega kreditiranja bank, prezadolženosti podjetij in korupcije klecnila pod bremeni zunanjih ekonomsko finančnih šokov. In čeprav je lizbonska vlada letos od vlagateljev predčasno odkupila že skoraj 1,4 milijarde evrov lastnega dolga, opišejo stanje v obmorski državi najbolje kar Portugalci: 90 odstotkov jih ni zadovoljnih s svojim življenjem. In velikih sprememb kmalu ne gre pričakovati. Bruto domači proizvod Portugalske je lani upadel za 1,4 odstotka, od začetka krize pa skupno za skoraj šest odstotkov ali več kot devet milijard evrov. Letos naj bi portugalski BDP po oceni evropske komisije sicer zrasel za 1,5 odstotka, vendar prav tako raste tudi brezposelnost, ki bo letos dosegla skoraj 17 odstotkov in zaradi česar rastejo tudi vrste na mejnih prehodih. Po oceni inštituta Observatório da Emigração se je od leta 2008 s trebuhom za kruhom iz Portugalske odselilo že več kot 400.000 ljudi ali skoraj štiri odstotke celotne populacije. Edina, ki se lahko po teh podatkih meri s Portugalsko, je Malta, na kateri prebiva slab milijon ljudi ali približno enajstkrat manj kot na Portugalskem. Državo zapuščajo predvsem srednje in visoko izobraženi mladi, ki imajo nekaj prihranjenega denarja in s tem manevrski prostor za nekajmesečno iskanje dela na tujem. Eksodos se pozna že tudi na rodnosti. Če je bilo še leta 2000 na Portugalskem dobrih 120.000 rojstev na leto, se je ta številka v letu 2012 znižala na vsega 90.000.
Za to so krive tako neučinkovita portugalska politika kot nerazumne varčevalne zahteve Bruslja, ki je bil zaradi svojih usmeritev v zadnjem času večkrat tarča kritik. Tudi zato mnogi opozarjajo pred željami nekaterih slovenskih politikov, ki so ponujali program pomoči ali stalni krizni sklad ESM kot cenejšo alternativo reševanju bank in podjetij z lastnim zadolževanjem. A ob težavah programskih držav z izjemo Irske in Španije, ki sta si zaradi svojega ugleda in pomembnosti lahko izborili milejše pogoje pomoči, je jasno, da ni vse v ceni zadolževanja. Cena, ki bi jo plačala Slovenija v primeru, da bi morala zaprositi za pomoč, bi se merila v številu delovnih mest in izgubljenih gospodarskih priložnosti.
