Ne gre za oblastno poveličevanje
Po Toplakovem mnenju pri spomeniku požganim žrtvam ne more biti kaznivega dejanja spodbujanja sovraštva. Prav tako opozarja, da nasprotniki pobude za oceno ustavnosti v primeru zasebnega spomenika ne morejo vložiti. V odločbi o Titovi cesti je ustavno sodišče namreč odpravilo občinski predpis, akt oblasti. »V primeru spomenika na zasebnem zemljišču brez akta oblasti pobude za oceno ustavnosti ni mogoče vložiti, saj se ta lahko vloži le zoper predpis, ki ga je izdala državna ali lokalna oblast,« pojasnjuje Toplak in dodaja, da je v primeru Titove ceste ustavno sodišče odpravilo poimenovanje, ker je šlo za oblastno (in ne zasebno) poveličevanje nedemokratičnega režima.
Da vzporednice s primerom Titove ceste ni, se strinja tudi profesor na ljubljanski pravni fakulteti in nekdanji ustavni sodnik dr. Lojze Ude. Prav tako tudi sam dvomi, da bi bila postavitev takšnega spomenika lahko razumljena kot kaznivo dejanje. Če je torej skladen tudi z drugimi predpisi s področja umeščenja v prostor, se mu pravno ne da nasprotovati. Po oceni dr. Udeta je vendarle na mestu vprašanje, ali je to področje dovolj natančno urejeno. Sploh ko gre za zasebno postavljanje spomenikov, ki so ne le v zasebnem, temveč tudi javnem interesu, »v tem primeru pač v javnem interesu ene politične opcije«.
Sezona spomeniških simbolnih konfrontacij
»Nov spomenik v Grahovem je morda napoved novega modela prizadevanj za javno uveljavitev spomina na domobranstvo. Postavitev spominskega obeležja na zasebnem zemljišču, ki pa je javno dostopno, še več, je dobro vidno in na prometnem kraju, je nekakšen partizanski način boja poražene strani v nekdanjem spopadu, ki pa se sicer v javnosti in tudi na javnih površinah v Sloveniji ne more zares uveljaviti,« komentira filozof dr. Igor Pribac z ljubljanske filozofske fakultete. Kot enega problematičnih vidikov spomenika izpostavlja tudi bližino spomenika predhodnima spomenikoma padlim partizanom. »Sorazmerna mogočnost domobranskega spomenika posega v simbolno vrednost partizanskega spomenika in ga reinterpretira sebi v prid.«
Pribac ocenjuje, da spomenik ne pomeni le opustitve spravnih prizadevanj in učvrstitve modela ločenih spominov na čas konfliktov, temveč odpira tudi sezono spomeniških simbolnih konfrontacij. »Zaradi spomeniške konfrontacije v Grahovem ima ameriški veleposlanik Mussomeli z napovedanim odkritjem spominske plošče žrtvam vseh totalitarizmov na stavbi ameriškega veleposlaništva v Sloveniji tako rekoč že napisano vlogo združitelja Slovencev.«
»Mrtve se še vedno zlorablja«
Onstran pravnega in prostorsko-arhitekturnega vidika podobno tudi dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije v Znanstvenoraziskovalnem središču Univerze na Primorskem, ocenjuje, da grahovski primer potrjuje, da čas za spravo v Sloveniji žal še ni zrel. »Sprava v teh razmerah ni mogoča, za spravo, odpuščanje je potrebno, da se vojno, zločine ali pa neki diskurz konča. Ko tega ni in smo še vedno v nekakšnem stanju vojne, čeprav je ta skrita in latentna, ni niti pripravljenosti popustiti in se pogovoriti o stvareh, ki bi omogočile spravo in posledično spravne spomenike.« Namesto tega je po oceni dr. Škofa naš problem, »da se mrtve še vedno zlorablja v politične namene«. Tako je tudi spomenik v Grahovem po njegovem simptom in posledica stanja, v katerem ni pripravljenosti za pogovor onkraj ideoloških kategorij in v katerem zgodovina ni razčiščena in nihče ni za nič odgovarjal.
