Najbolj uživam na tekmah s tesnimi odločitvami

Zavedam se, da sem nekaj že osvojil, a o izkupičku sploh nočem veliko premišljevati, ker je pred menoj še veliko izzivov. Če se preveč oziraš nazaj na lovorike, zaspiš in te drugi prehitijo.

Slabo tekmo pozabim malo težje, dobro pa precej lažje. Slaba tekma je najboljša možna motivacija. Dobro tekmo je treba pozabiti, da ti v glavi ne ostane misel, zdaj pa znam, in se ni treba več truditi na vso moč. Le tako se lahko osredotočiš na nove izzive.

Nisem še doživel pogleda nevoščljivosti ali zavisti. Očitno je posledica tega, da sem prihajal postopoma in se kalil počasi. Imel sem malo sreče, da sem zelo mlad prišel v svetovni pokal in v njem tudi ostal. Marsikdo je prišel za tekmo ali dve. Ko se mu ni izšlo, se je vrnil v celinski pokal in v njem obtičal za leto dni.

Tvorita celoto. Jani Grilc je tisti, ki me je poznal že iz kluba Triglav Kranj. S svojo predanostjo je dal vse informacije trenerjem, ki so me že prej vodili na tekmah, na kaj morajo biti pozorni, pa jaz za mnoge stvari sploh nisem vedel. Že pred tem je trener Gorazd Bertoncelj v moji glavi postavil dobre temelje.

Tako je edino prav. Od sebe zahtevam veliko. Vsak hoče popolnost. Ko dosežeš določeno raven popolnosti, jo želiš nadgraditi. Ker je napredek v malenkostih, razmišljaš, kako bi vse skupaj izboljšal, zato je logično, da te boli glava. Le tako napredujeva skupaj s trenerjem.

Ni dvoma. Družina ni pomembna le za športnika, ampak za vsakega človeka. Velika sreča je, da imam doma starša, ki sta mi izjemen vzor in sta me vseskozi spodbujala za šport in mi privzgojila vrednote poštenosti ter delavnosti. Če si v športu pošten in realen do samega sebe, greš naprej in ne stokaš, zakaj moraš narediti določeno stvar. Doma slediš staršem, na treningih trenerjem in tako se lahko zgodi marsikaj lepega.

(Smeh) Ne solim jim pameti. Pri mlajših ljudeh niso besede tiste, ki naredijo vtis na njih, ampak le dejanja, zato se moram doma obnašati lepo in jim dajati zgled.

Ker uživam v vožnji z avtom, jih z veseljem peljem na trening. Želim razbremeniti starša, saj je bilo zanju zelo zahtevno, ko sta se usklajevala, saj smo imeli trije bratje vsak ob drugačni uri konec treninga. Da smo čim manj čakali, sta prevozila veliko kilometrov. Če je le mogoče, jim vsaj malo tega povrnem.

Smo še takšna generacija. Tu gre predvsem za vpliv mame, ki dela v šolstvu in vidi, kako se otroci pokvarijo, če sedijo le za ekrani, zato jih pri nas pošlje iz hiše. Na spletu sem videl sliko, ki jo je objavil kolega. Odprl je omrežje, za katerega ni bilo treba več vpisati kode in so se desetletniki na stopnišču v bloku postavili ob steno, da so lovili internet in igrali igrice.

Vsega skupaj nisem še niti dobro občutil. Po lanski sezoni ni bilo težav, bomo videli, kako bo letos. Moram biti pazljiv, kaj počnem na cesti in v trgovini. Sreča, da je Dolenja vas v Selški dolini majhen kraj. Vsi se poznamo, ni mi težko z vsakim spregovoriti nekaj besed. Tudi sosed gre na sprehod, pa ne z namenom, da bo videl mene. Ko grem teč, se srečava, kot vsaka normalna sovaščana spregovoriva tri besede in grem naprej.

Ne vem. Tega nisem naštudiral. To je najtežje pri človeku, ker te glava lahko vedno preseneti. Vse skupaj je prišlo skozi mojih 107 tekem za posameznike v svetovnem pokalu. Ker ni velikih nihanj iz tekme v tekmo, ampak počasi napreduješ, se zavedaš, zakaj si nekaj naredil dobro, od kod je prišlo, zato nisi vesel, ampak zadovoljen. Zelo uživam v tesnih odločitvah. To je tisto, kar da tekmi še dodatno draž. Če si po tekmi zadovoljen, so to trenutki, za katere se splača garati.

Ker mi psiha še ne nagaja, ga ne potrebujem. Drugače bi bilo, če bi z njim začel sodelovati pri 16 letih, kot je zdaj praksa pri mladincih, in počasi rastejo tudi s psihologom.

To je del scene. Najpomembnejši so skoki, zato me pred in med tekmo težko kdo najde. Po tekmi si za vsakega vzamem čas. Pomembno je, da imaš v javnosti podobo dobrega človeka. Če si takrat, ko si na vrhu ustvariš dobro podobo, te bodo tudi takrat, ko ti ne bo šlo po željah, dlje in bolj podpirali. Podpora je najpomembnejša takrat, ko si v stiski.

Vsi moji odgovori so spontani. Nikoli nočem, naj mi spraševalci vnaprej povedo, kaj me bodo vprašali, ker bi s tem le zakomplicirali vse skupaj.

Glede na to, kako se dviguje starostna meja, se še vidim v skokih. Vztrajal bom, dokler bom motiviran.

Nisem človek ciljev, ampak poti. Idealno je, če se pot vzpenja. To je moj cilj, ne glede na to, kaj se zgodi vmes.

Tega sem se naučil od sotekmovalcev, ko so bile razmere za njih še veliko slabše, kot jih imamo zdaj. Jurij Tepeš je na primer moral prositi starše za denar, da je kupil gorivo, da se je sploh lahko pripeljal na trening. Ko je prišel na tekmo, je imel v glavi, da mora skočiti daleč, da bo zaslužil. Takšne tekme se mu niso izšle. Od starejših se je treba učiti, zato grem na tekmo le zato, da dosežem dober rezultat. Denar pride kot nagrada za dobro leto v minulih skoraj 15 letih.

Zame je to ogromna vsota. Le redki moji vrstniki so zaslužili tako veliko vsoto denarja, zato je treba biti previden v ravnanju z njim. Lahko vsega zapravim že jutri, lahko pa ga naložim ali spravim v banko in ga bom uporabil čez 20 let.

Imel sem ponudbe za partnerstva. Na srečo je oče vpet v podjetništvo, zato sem se z njim vedno posvetoval, kaj si misli o tem. Ker je oče že 20 let v takšnem poslu, hitro zavoha tistega, ki bi se želel okoristiti s slabimi nameni. Trenutno je denar najbolj varen na banki.

Stoji. Naredil sem skoraj ves prvi letnik organizacijskih ved v Kranju, v drugem pa sem zaspal, kar je tudi posledica operacije čeljusti. Prepisal sem se na Višjo ekonomsko šolo v Kranju in mesec dni hodil na predavanja. Študij mi je zelo ustrezal, nato se je začela sezona in zdaj sem tukaj.

Nimam še prave ideje. Ko eno stvar spoznam in malo razumem, kako deluje, me zanima prav vse: gradbeništvo, ekonomija, javni sektor, zasebni sektor. Ko sem poslušal v šoli predavanja, sem debelo gledal, o čem govorijo. Po prihodu domov sem učbenik prebral in stvar me je začela zelo zanimati, ker sem vse razumel.