Vse zgoraj omenjene bende smo v zadnjem času lahko slišali pri nas ali v bližnji okolici, in treba je poudariti, da po večini niso povzročili kakšne pretirane gneče na prizoriščih, zato bi težko razmišljali o občutnejši spremembi konteksta ali dominantnega okusa. Kar pa ne zmanjšuje njihovega odnosa in zlasti (po)doživljanja glasbe. Že takoj se opravičujem vsem morebiti prizadetim, a pojavnost teh bendov je ne glede na njihov doseg mogoče enačiti s prebojem Joy Divison, Echo & The Bunnymen, Teardrop Explodes, My Bloody Valentine, Jesus & Mary Chain, (celo) R.E.M. in Primal Scream, če nekako lahko sklenem, da njihov reverb pretežno še najbolj spominja na osemdeseta. Ob splošni amneziji, ki so ji podlegli tudi mediji s poveličevanjem »klonov« vseh prej omenjenih skupin, se je namreč odprlo dovolj manevrskega prostora za generacijo, katere glavna značilnost je (bila) usmeritev v spontano podoživljanje glasbe mimo vseh diktiranih poslovnih zakonov.

S temi skupinami je klasični format eksperimentalne avanture znova postal nepredvidljiv in zato toliko bolj vznemirljiv. Predstavniki tretje generacije odlično razumejo tradicijo, na katero so se naslonili, tako kot so njihovi predhodniki (in vmesniki) odlično povzeli dediščino aktiviranja čutil in širitve zavesti psihedeličnega (acid) rocka druge polovice šestdesetih. Vendar se bolj kot na kolektivni trip San Francisca naslanjajo na garažno-psihedelične ekscentrike tipa 13th Floor Elevators, The Byrds v obdobju albuma Fifth Dimension ali Pink Floyd v času Syda Barretta ali komada One of These Days, blizu pa so jim tudi mentalne divjine kakšnih The Sonics in The Cramps. Govor je seveda le o praizvorih, saj njihove psihedelije ni mogoče vezati zgolj na eno stilsko izhodišče, temveč jo moramo razumeti kot splet odmevov iz obdobja prostranih in razkošnih livad, razno raznih mutacij punka in potez krautrocka. Novi (novi) psihedeliki so na tak način razbremenili preteklost ter po vzoru svojih predhodnikov čvrsto strukturo navdahnili s prepotrebno svežino – in hkrati spomnili na dokaj preslišano linijo razvoja, ki je v šestdesetih (manj v osemdesetih) letih potekala vzporedno s splošno priznano linijo okolja, ki je sebe razumelo in označevalo kot underground. Vsem tem novim bendom je namreč skupen prefinjen občutek za povprečno pop melodijo, ki pa jo z disonantnimi akordi in srhljivo dinamiko raje vržejo iz ravnotežja ter premažejo s spiralasto kalejdoskopsko atmosfero. To je glasba, ki jo je treba tudi občutiti, ne samo slišati.

Tretji val psihedelikov je (vsaj za zdaj) svetlobna leta oddaljen od marketinške razuzdanosti in trenutnega »hypa«. Morda so se dovolj naučili od svojih vzornikov iz začetka osemdesetih, ki so iz psihedeličnih začetkov kmalu zabredli v množično pompoznost na valovih temnega novega vala. Svoj čudoviti pop so potopili v fantazije, v imaginarne skice za možgansko dieto v povprečnem razvrednotenem vsakdanu. Vse je ena velika individualna impresija, sestavljena iz vrste »indie« podžanrov ter nikoli pozabljene igre brskanja po dimenzijah čustvene nestabilnosti. Govor je nadrealnih rock'n'roll (pre)izkušnjah, kjer je raba teh dovtipov v službi soočenja s časom in prostorom, ne pobega. Vsi ti bendi izvajajo nekaj, kar je bilo v preteklosti že večkrat izvedeno, vendar na svoj način: atraktivno, z nekaj zadržanimi strastmi in mladostnim pretiravanjem.

Če strnemo: govorimo lahko o sonični »daydream nation«, ki nagovarja aktivnega poslušalca, ki poskuša spoznati, kaj se potika v njegovih motnih globinah zavesti. Pri tem povezujejo točke preteklosti – tako na zvočni kot na vizualni ravni – da bi poiskali odgovore v sedanjosti. Včasih tudi malce nad tlemi. Med seboj se ne razlikujejo po tem, katere stare albume so poslušali, temveč po tem, katera stran na albumu jim je bila bolj všeč. Govor je o psihedeliji v vseh pojavnih oblikah mimo vseh »trendseterskih« zakonitosti. Ko jih poslušamo, nas nehote posrkajo v čudovit svet lebdeče lepote in nelinearnosti ter s tem pustijo naši domišljiji prosto pot. Mednje sodijo tudi brightonski »shoegazerji« Toy, ki se bodo v ponedeljek projicirali na oder Komune Kina Šiške. Dovolj je pogledati, na kaj ali koga vas spominja naslovnica njihovega aktualnega albuma Join the Dots… Ozrl sem se proti nebu. Oblaki že dolgo niso bili tako klepetavi kot prav v teh dneh.