Osemletni Luka Ajdišek iz Lazca, vasice v občini Cerkno, je komaj čakal, da se je s šestimi leti lahko pridružil gasilcem. V Prostovoljnem gasilskem društvu Plužnje sta bila že njegova dva starejša brata, mama in oče. Le najmlajša sestrica še ne. Zato prizna, da je na kakšno gasilsko vajo prišel tudi že prej in opazoval delo gasilcev. Želi si postati poklicni gasilec, tak, ki bi gasil s »ta veliko« cisterno in se z gasilsko lestvijo dvigal v zrak. Gasilci se mu zdijo pogumni in v hipu izstreli, da jih, če jih potrebujemo, pokličemo na številko 112. Pa ve, da bo moral kot pravi gasilec vstati tudi sredi noči, če bo kdo tedaj potreboval njegovo pomoč? »Brez problema,« odreže fantič. Doslej se je pri gasilcih naučil vezanja vozlov, pozna tudi že topografske znake, najprej in najraje pa seveda škropi z »brentačo«, s posebnim gasilskim vedrom, ki ima na vrhu pritrjeno tlačilko in cev za gašenje. Mentor mladih gasilcev v društvu in predsednik mladinske komisije Tomaž Podobnik prizna, da je voda za otroke največji magnet in da so pogosto po vajah mokri vsi, vključno z njim.

Prav tako osemletni Leon Zajc je pri gasilcih dve leti in tudi on si želi postati poklicni gasilec in pomagati ljudem v stiski. Rad bi gasil požare in pomagal reševati v prometnih nesrečah. »Med fanti v vasi je kar pomembno, da si gasilec,« pristavi. Dvanajstletna Maja Kogoj je gasilka šesto leto. Pravi, da dekleta pri gasilcih niso prav nobena redkost in našteje še osem prijateljic, s katerimi skupaj hodi na gasilske vaje pionirjev. »In prav isto se učimo kot fantje, tudi na tekmovanja hodimo skupaj,« pojasni. Prepričana je, da mora biti gasilec dobrega srca, da mora biti vedno pripravljen pomagati ljudem, predvsem pa ne sme biti sebičen. Tudi kondicijsko mora biti dobro pripravljen. Mogoče najpomembnejšega se spomni potem na koncu v klepetu: gasilec mora znati sodelovati. Eden za vse, vsi za enega.

Pritegnile so ga utripajoče modre luči

Najstarejši, skoraj 16-letni Matej Kogoj bo od mladincev kmalu prestopil k pripravnikom. »Moj oče je že dolgo gasilec, pa je še mene že kmalu pritegnil zraven. Gasilci so se mi vedno zdeli zanimivi, ker pomagajo ljudem v stiskah in ker se za življenja drugih izpostavljajo nevarnostim. Seveda so bile kot vsakemu otroku tudi meni všeč utripajoče modre gasilske luči, pa gasilski avtomobili,« prizna. V društvu se že uči, kako priklopiti cevi na hidrant in kako gasiti pravi požar. Na intervencije še ne sme, zna pa zato z nevarnimi snovmi in ognjem pravilno ravnati doma, da ne pride do nesreče. Njegov mentor Tomaž Podobnik pove, da bo lahko s šestnajstimi leti prvič kot pripravnik odšel tudi na intervencijo. »V žarišče nesreče ga še ne bomo spustili, saj ne sme početi nič takega, kar bi ogrožalo njegovo življenje, lahko pa bo denimo pomagal pri usmerjanju prometa. Za pravega gasilca člana bo moral počakati do polnoletnosti in opraviti tudi zahteven 160-urni začetni in nadaljevalni tečaj ter izpit za gasilca,« pojasni Podobnik.

Njihovi vzorniki so očetje

Vsi štirje mladi nadobudni gasilci imajo pri gasilcih svoje očete in druge sorodnike, ti so tudi njihovi vzorniki. Priznajo, da jih komaj čakajo, da se vrnejo z intervencije in jim potem doma pripovedujejo, kaj se je zgodilo in kako so pomagali. »Ob zadnjem žledu mi je oče pripovedoval, da so žagali drevesa, da jih je bilo zelo veliko na cesti in da je bilo zelo nevarno,« pove Leon. Pet dni je v Plužnjah in vaseh nad njimi trajala huda ura, na terenu je bilo vedno vsaj 15 gasilcev in še številni domačini. Društvo za takšne ekstremne razmere ni opremljeno, motorne žage so gasilci prinesi od doma. »Tudi naše obleke in zaščitni škornji so zaščita proti ognju, ne pa proti urezu z motorno žago,« pripoveduje poveljnik društva Janez Pisk. Najtežja preizkušnja za vse pa je bila, kako ob vseh zaprtih cestah majhni štiriletni deklici, ki se je ravno vrnila iz bolnišnice, odpreti pot do zdravnika, če bi ga potrebovala. Na srečo se je vse izteklo dobro.

Tudi s takšnimi zgodbami mladim gasilcem pripovedujejo, da je gasilstvo več kot le poznavanje gasilskih veščin in da slednje lahko obstane le s spoštovanjem pravih vrednot. V PGD Plužnje, ki sodi v Gasilsko zvezo Cerkno, imajo letos 17 mladih gasilcev pionirjev in mladincev. Podobnik prizna, da jih ni več tako enostavno pritegniti, odkar se tudi po vaseh že izvajajo najrazličnejši popoldanski krožki in aktivnosti. Na vajah mlade gasilce pripravljajo na tekmovanja, učijo jih teorije, predstavijo jim opremo gasilca. Skupaj se učijo vezanja vozlov, preventive varovanja pred požari, topografske znake in pravil obnašanja med gasilci. V oktobru, mesecu požarne varnosti, za vso mladino pripravijo skupno požarno vajo, vsako leto odidejo na gasilski tabor, ob koncu šolskega leta pa zanje pripravijo posebne gasilsko-športne igre. Največ mladih jim pobegne ob odhodu v srednje šole in kasneje na fakultete. »A obstaja tudi recept, da jih obdržimo,« se posmeje Podobnik, »v tistem obdobju moraš še posebej napeti moči, najbolj intenzivno delati z njimi in jim pripraviti zanimiv program.«

Brez mladih ni prihodnosti

Predsednik društva Andrej Zajc kljub upadu mladih v njihovem društvu meni, da je gasilstvo še vedno zelo popularno in da ljudje še vedno čutijo z gasilci. In da je delo z mladimi tudi temelj za prihodnost prostovoljnih gasilskih društev. Lahko bi se v gasilskih društvih omejili samo na osrednje poslanstvo intervencijske ekipe in pustili vse ostalo pri miru, to bi za društva pomenilo tudi manj dela. »A to bi za društvo pomenilo tudi konec, to lahko delaš deset let, potem nimaš več s kom delati,« se strinjajo Zajc, Podobnik in poveljnik Pisk. Slednji se nadeja, da bo nekoč te mlade nadobudneže sprejel tudi med aktivne gasilce.