Krimsko zgodbo je mogoče razumeti na več načinov. Najprej enostavno ni mogoče spregledati dejstva, da se je Rusija, ta nekdanja velesila (SZ), meni nič tebi nič povečala. Če je za zadnjih dvajset let veljalo, da je na planetu le eden, ki si sme in zmore brezprizivno prilaščati, kar ni njegovo, to od včeraj ne velja več. Prav tako je očitno, da priključitve krimskega polotoka Rusiji ni bilo mogoče preprečiti, saj je vsaj za Evropsko unijo Rusija energetski hegemon, ki se mu EU zato ne sme upreti. Priključitev dela ukrajinskega ozemlja bo razmeroma hitro pozabljena, sporočila, ki je ob tem prišlo iz Moskve, pa v oholih evropskih prestolnicah zlepa ne bodo mogli pozabiti. Sporočilo se namreč glasi: »Računajte z nami!« Oddano je bilo iz države, ki so ji v dosedanjem svetovnem redu dodelili status opazovalke in so jo zato zgolj zavoljo ljubega miru občasno vabili na posvetovanja, čeprav nikoli ni skrivala, da želi avtonomno menedžirati vsaj svoj del sveta. Kakšen je ta njen svet? Samuel Huntington je opozoril, da se spopadi med civilizacijami lahko spremenijo v večjo vojno, najnevarnejši kulturni spopadi pa so tisti na prelomnicah med civilizacijami. Eno od takih prelomnic, prelomnico med »zahodno« in »pravoslavno« civilizacijo, je Huntigton v razvpitem Spopadu civilizacij že sredi devetdesetih let zaznal prav v Ukrajini. Tam sicer (še) ni vojne, a ji dobro kaže, kadar jo (tukaj in tam) trasirajo naslovi kot »Ukrajinski katoličani na Krimu 'preganjani do skrajnosti'«. Članek s tem naslovom se ni pojavil v prozahodnem ukrajinskem Lvovu, ampak v četrtek v spletni izdaji slovenske Družine.

In na koncu, ne pozabimo, da se je svet zavrtel na novo z referendumom. Legalnost so mu oporekali vsi, legitimnosti pa nihče, omogočilo pa ga je izključno splošno nezadovoljstvo s spremembo oblasti v Kijevu. Če bi prebivalci Krima zaupali svoji stari državi, če bi se v njej dobro počutili in verjeli v njeno, s tem pa tudi v lastno prihodnost, referenduma s takim rezultatom (kljub zunanjim prišepetovalcem) ne bi bilo. Odcepitveni, osamosvojitveni, pridružitveni in vsi drugi tem podobni »selitveni« referendumi so potni listi, ki se jih ljudje oklenejo takrat, ko so prepričani, da so njihove perspektive slabe in morajo bežati, ker je njihov skupni projekt spodletel. V Sloveniji to dobro vemo. Vprašanje je zato preprosto: se lahko to, kar se je v pogojih nezadovoljstva in nezaupanja zgodilo kijevskim oblastem, kdaj zgodi tudi pri nas? »Ali ste za to, da Slovenija ostane samostojna država ali pa naj se priključi k … ?«

… k Združenim državam, in postane njihova 51. zvezna država, s čimer bi ZDA omogočili, da tudi de iure postanejo tisto, kar so že de facto – najpomembnejša država Evropske unije? Ne zgolj zato, ker je Ljubljana bliže Washingtonu kot Bruslju, ampak tudi zaradi kadrovskih razlogov se zdi ta možnost najbolj praktična (vsaj guvernerja prihodnje State of Slovenia že imamo, namreč g. Mussomelija).

… k Avstriji? Zgodovinski razlogi in njeno relativno blagostanje (v okvirih osemindvajseterice!) bi odločilno vplivali na opredeljevanje glasovalcev, priključitev Avstriji pa bi se kazala kot smotrna tudi z mednarodnopravnega vidika, saj bi sledila načelom o nespremenljivosti meja v Evropi (državnih meja v EU itak ni več, trdijo). Da tega, da bi se v Kobilarno Lipica lahko končno vrnil edini doslej spodobni upravitelj, sploh ne omenjamo.

… k Italiji? (Dežela Julijska krajina-Slovenija)

... Ali pa naj se združi s še eno članico EU – Hrvaško? Z njo pač verjetno s premislekom, da bi po tej poti najbolj elegantno spravili z dnevnega reda prevzem Mercatorja oziroma Agrokora, arbitražni tribunal pa zaprosili, da namesto v Piranskem zalivu določi mejo združene države v Boki Kotorski in pri Neumu.

Vprašanja zvenijo kot slaba šala le tedaj, če verjamemo, da je Krim daleč in da smo mi nekje drugje.

Kot pri vseh referendumih je za njihov izid najpomembnejše to, kako je formulirano referendumsko vprašanje. Že na podlagi rezultatov javnomnenjskih anket, ki sta bili izvedeni pred tremi leti, ko nezadovoljstvo z obstoječim še ni bila tako visoko, kot je danes – in v katerih je več kot tretjina vprašanih navajala, da bi, če bi mogli, raje živeli v kakšni drugi državi kot v Sloveniji – si upamo napovedati, da bi se ideja samostojne Slovenije, utopljena v sedanji mlakuži računovodskega upravljanja države, brezbrižne strankokracije, njene nesposobnosti, vseprisotnega klientelizma in nezajezljive korupcije ter iz vsega tega izvirajoče socialne brezperspektivnosti, na referendumu znašla v težavah, če bi bilo volilnim upravičencem dano izbirati le med njo in eno od zgornjih možnosti. In nad tem se zares velja zamisliti.