Dušan Pirjevec - Ahac
»Svetovna zarota« proti slovenski interpretaciji? To je mednaslov v članku Blaža Zgage Kdo je pomagal odpreti vrata pekla? Vprašaj na koncu pove, da avtor ne misli, da gre za svetovno zaroto proti slovenski interpretaciji naše osamosvojitve. Saj res ne gre; reči, da gre za »svetovno zaroto«, bi bila politična paranoja. Interpretacije slovenske osamosvojitve in dogajanja na Balkanu sploh so različne. Zgaga je izbral tiste, ki gredo v kontekst njegove ideologije. Seveda pa so zanimiva stališča nekaterih »poznavalcev« Balkana in naše osamosvojitve posebej!
Tako Zgaga opozori na Sabrino P. Ramet, ameriško politologinjo, ki sem jo imela priložnost osebno srečati in ji ne bi pripisala takšne površnosti, kot jo je izkazala v oceni dogajanja v Jugoslaviji v devetdesetih letih. Zgaga citira njeno navedbo, da se je Kučan »zasebno srečal z Miloševićem«. Če bi kot znanstvenica uporabila dokumente, vire, ne bi mogla tega zapisati! Še manj nadaljevanja:
»Kot mi je leta 1999 povedal Kučan, je v zameno za Miloševićeva zagotovila, da Beograd nima ozemeljskih zahtev do Slovenije, sam zagotovil svoje 'razumevanje' za njegove interese pri združevanju vseh Srbov v Veliki Srbiji.«
Pod predpostavko, da je Zgagovo citiranje njenih stališč točno(?), lahko rečem le, da če avtorica ne bi bila zapisala »združevanje vseh Srbov v Veliki Srbiji«, bi še verjela, da je pač malo po svoje razumela Kučanov opis pogovora dveh delegacij, toda »Velike Srbije« Kučan zagotovo ni omenil. Sam mi je povedal, da mu avtorica zapisa njunega pogovora (ne intervjuja) ni dala v avtorizacijo, niti ni vedel, da ga je objavila v knjigi. Potem je pač obveljalo njeno razumevanje dogajanja na Balkanu!
Takšno »raziskovanje« imenujem »znanstveni turizem«: znanstveniki z vsega sveta hodijo po svetu in raziskujejo zgodovino in življenje »domorodcev«: preberejo časopise (če znajo njihov jezik), malo povprašajo tukaj in tam, pa kakšen intervju in – »zgodba« je narejena! Brez odgovornosti za svoje sodbe, brez empatije, brez posluha, dojemanja »srca in dihanja« konkretnega okolja – toda tudi ti, zanje tuji ali celo eksotični kraji imajo svojo zgodovino in predzgodovino, ki utripa tudi v sedanjem trenutku. Koliko škode naredi »znanstveni« turizem takšnih »ekspertov« ljudem, ki so predmet njihovega raziskovanja, je težko oceniti, težko pa jo nosijo/nosimo prizadeti! Saj je »svetovni javnosti« sporočeno, kakšen je kateri narod, ali je vreden spoštovanja ali zaničevanja – in na tej osnovi se najbrž in velikokrat utemeljuje tudi politika drugih držav do »zaničevanja vredne« nacije. Zoper takšno »znanstveno« instrumentaliziranje ne moreš storiti nič! In se mu tudi ni mogoče izogniti. Ustvarja pa svetovno »javno mnenje«, ki lahko traja desetletja in desetletja, še posebej, če mu pritegne tudi kak domači »raziskovalec«. Vedno se najde kdo, ki bolj verjame tujim raziskovalnim očem kot rezultatom lastnega raziskovalnega dela. Kakor v primeru Blaža Zgage.
Kvalifikacija »norveške politologinje«, da je dal Kučan Miloševiću proste roke za Veliko Srbijo, je primer takšnega ustvarjanja »znanstvenega«, javnega in političnega mnenja. Na njeno oceno se sklicujejo številni drugi analitiki Jugoslavije in njeno »strokovno« mnenje je osnova za obtožbe na račun Slovenije. Žal! To ni dostojno in ne verodostojno ne za znanstvenico in ne za tiste, ki jo nekritično in proti argumentom in dokumentom ponavljajo!
Ali drug primer, ki ga navaja Zgaga: iz ocene, ki jo je napisal Misha Glenny o knjigi Smrt Jugoslavije izpod peresa Laure Silber in Allana Littla, beremo:
»Srbska nasilna dvoličnost do federacije…, ki jo je Milošević na videz poskušal ohraniti, v resnici pa si jo je prizadeval spodkopati, ne bi mogla uspeti brez zahrbtnosti slovenskega egoizma… Avtorja sta dokazala z neizpodbitnimi dokazi, da je bilo slovensko vodstvo pripravljeno spodbuditi nasilen razpad Jugoslavije v zameno za lahek izhod iz federacije. Ljubljana, seveda, ne nosi moralne odgovornosti za tisto, kar je sledilo pozneje, toda avtorja sta dokazala onkraj vsakega dvoma, da so Slovenci igrali umazano in zaničevanja vredno politično igro.«
Skratka, Slovenci naj bi veljali za »egoistični narod, ki je soodgovoren za nasilni razpad Jugoslavije«. Kako pa bi morali Slovenci ravnati? Se ne bi smeli »odcepiti«? (Učenjaki bi morali ločiti odcepitev od razdružitve Jugoslavije, kakršna je pravna kvalifikacija Banditerjeve komisije!) Bi se morala Slovenija na ljubo srbski in hrvaški nacionalistični politiki odpovedati pravici do svoje države – boniteti, ki jo imajo drugi narodi že stoletja? Nam veliki poznavalci Balkana odrekajo pravico do samoodločbe narodov in ustanovitve lastne države? Kdo ima pravico zahtevati od nekega naroda, da se pokori, da se odpove lastni svobodi in suverenosti v interesu drugih, drugih narodov? So ti znanstveniki in poznavalci Balkana pozabili, kako so ustanovili svojo državo narodi, ki jim sami pripadajo?
Seveda, od tedaj je že sto let in več, toda vsi, ki kritizirajo slovensko ravnanje, živijo v lastni, desetletja in desetletja stari državi, do katere so njihovi narodi prišli tudi »z zahrbtnostjo« in »egoizmom«, in so »igrali umazano in zaničevanja vredno politično igro«! Pa ni šlo le za politično igro, za postavitev držav in blaginjo mnogih »starih« nacij je tekla tudi tuja kri! Tudi Angleži, in ne samo oni, so svoj imperij razprostirali po vsem svetu, izkoriščali druge narode in rase; Angleži ne trepnejo s trepalnico, če ne gre v prvi vrsti za njihov nacionalni interes!
Osamosvajali smo se z legitimnimi in legalnimi odločitvami, transparentno, odgovorno in ne na račun katerega koli drugega naroda, s katerimi smo do tedaj živeli v skupni državi. In šele takrat, ko so propadli vsi naši napori, da bi Jugoslavijo preuredili v sodobno demokratično državo in odprto družbo, šele potem, ko so bili zavrnjeni vsi naši predlogi za mirno razdružitev države, smo ustanovili lastno državo. Vsi ti napori so bili vse prej kot »umazana in zaničevanja vredna politična igra«. Avtor tega zapisa bi se moral seznaniti z dejstvi, preden je zapisal tako z dejstvi skregano, vzvišeno oceno!
S kakšno pravico nam svetovne »avtoritete« delijo moralne nauke in nas, Slovence, omalovažujejo, zaničujejo in usmerjajo svoj moralistični prst na nas, ki nikoli nismo imeli kolonij in ki smo se osamosvojili na miren način (žal ne tudi brez žrtev, ki jih globoko obžalujemo)? Ali če grem nazaj v zgodovino: obstali smo kot narodna entiteta v zagozdi med romanskim, germanskim in južnoslovanskim življem. Med drugo svetovno vojno smo se kot »mali narod« uprli okupatorjem in celo naša kolaboracija si ni zaslužila toliko zaupanja okupatorjev, da bi dovolili ustanovitev kakšne Neodvisne slovenske države. Uprli smo se tudi komunizmu in mirno, z volitvami prestopili v demokracijo. Res smo zgodovinski zamudniki, da smo ustanovili državo desetletja in stoletja za njimi, toda pravica do samostojnosti, do lastne države je nezastarljiva! Človekove pravice in državljanske svoboščine, dobrobit francoske revolucije, so na ravni naroda pravica do lastne države in njene suverenosti.
Prosim vas, spoštovane gospe in gospodje iz Združenega kraljestva in od drugod, ki tako »poznavalsko« pišete o Sloveniji, da najprej počistite pred svojim pragom!
Kdo je prodajal, kdo je zaslužil, kdo je kriv?
»Izvirni greh je v altruističnih nagibih slovenske politike, da bi pomagala napadenima narodoma v soseščini, ker so z embargom tudi njima odrekli pravico do samoobrambe« (Odprodaja, Matej Šurc v uvodnem pripisu, str. 19; v nadaljevanju navajam zgolj stran in avtorja, če je posebej naveden). Z »altruističnimi nagibi« so mišljeni sklepi predsedstva RS o pomoči Hrvaški z orožjem. In potem se je zgodilo naslednje: »Ko so se silaki iz tajnih služb in njihovi politični botri v imenu državnega interesa enkrat postavili nad zakon, jih ni bilo več mogoče ukrotiti. Namesto tega so si oni z denarjem, lažmi in manipulacijami prikrojili države svojim koristim in potrebam« (Zgaga v uvodnem pripisu, str. 23). Le kaj je šlo narobe, se vpraša. Odgovor ni enostaven. »Na kratko pa je odgovor moč povzeti, da se je razkroj začel z vojno, s posledično trgovino z orožjem in zlorabo državnih institucij, zlasti tajnih služb, za nezakonite posle« (Zgaga, prav tam). In te orožarske posle sta avtorja obravnavala v treh debelih knjigah. Prva, Odprodaja, obravnava prodajo orožja in streliva iz skladišč nekdanje JLA, ki so bila zasežena v času desetdnevne vojne, druga, Preprodaja, obravnava nakupe orožja v tujini in nadaljnjo prodajo na Hrvaško ter v Bosno in Hercegovino, tretja, Prikrivanje, pa obravnava posameznike in skupine, ki so zlorabljali državo. Kajti vsi orožarski posli so se odvijali v imenu države! Trgovina z orožjem je prinašala ogromne dobičke, ki se nikoli niso stekli v državno blagajno!
Trgovino (prodajo in preprodajo, tudi urjenje ustašev) je vodilo ministrstvo za obrambo, ki ga je vodil Janez Janša. (Samo on je določal cene orožja, ki so pogosto večkrat in večkratno presegle »uradno« objavljene. Uvedel je plačevanje v gotovini in samo on je izdajal dovoljenja za tranzit in prodajo orožja.) S prodajo so se največ ukvarjali VI. uprava ministrstva, specialna brigada Moris, ministrstvo za notranje zadeve, VIS in velenjsko podjetje Orbis. Prva knjiga se začne s poglavjem Veleizdaja »osamosvojitvenih junakov« in prvi nakupi v tujini, v katerem avtorja pokažeta, »da so vodilni slovenski in vojaški politiki sklenili vojaško zavezništvo mesece pred razpadom Jugoslavije«. Tako so hrvaški borci »10. septembra 1990, med pripravami na rojstvo slovenske države, dobili eno največjih pošiljk orožja iz skladišč Krkovičeve enote, celo večjo kot nekatere slovenske pokrajine« (str. 71). Avtorja komentirata: »Toliko torej o hudih besedah, med katerimi je tudi 'veleizdaja'« (prav tam). Gre za tiste, »ki so pozneje druge obtoževali veleizdaje«, namreč osamosvojitelje, ki se kot taki stalno predstavljajo in se trkajo na prsi in očitajo drugim veleizdajo. To počne predvsem Janez Janša, ki že več kot dvajset let očita tedanjemu predsedniku predsedstva RS (ne pa predsedstvu kot kolektivnemu organu!) Milanu Kučanu, da je kriv za razorožitev teritorialne obrambe maja 1990, zaradi česar da je ostala Slovenija neoborožena in povsem ogrožena.
Odprodano orožje pa je bilo treba nadomestiti, kupiti: »Slovenski državljani so bili zaradi odprodaje iz vojaških skladišč dvakrat oškodovani. Najprej takrat, ko so dragocene vojaške zaloge izginjale iz skladišč. In drugič, ko je bilo treba te zaloge nadomestiti z novimi nakupi. Takrat so prodajalci postali kupci in vnovič so lahko dobro zaslužili« (str. 122). »Janša in Bavčar sta orožje skrivaj pošiljala na Hrvaško, kljub temu, da ga je po razorožitvi TO zares primanjkovalo. Prva večja pošiljka je v Slovenijo prispela v začetku decembra 1990« (str. 81).
Ko so se spopadi na Hrvaškem okrepili, je predsedstvo (avgusta 1991) sprejelo prej navedeni sklep: »Predsedstvo je tudi soglašalo, da Republika Slovenija pomaga Republiki Hrvaški na obrambnem področju, vendar v obsegu, ki ne bo ogrozil obrambne sposobnosti Slovenije« (str. 33). Pošiljanje orožja na Hrvaško pred soglasjem predsedstva je bilo torej nelegalno. Avtorja sklep predsedstva komentirata: »Dogodki v prihodnjih letih so pokazali, kako usodne so lahko posledice političnih odločitev, če ni usklajene izvedbe in učinkovitega nadzora« (prav tam). To je res, ni bilo učinkovitega nadzora ne s strani predsedstva ne s strani vlade, ki bi ji tudi moralo biti mar, kaj počneta dva ministra. Pri tem se tako kot avtorja tudi sama sprašujem: »Vprašanje je, ali sta ministra Janša in Bavčar delovala po navodilih in ob nadzoru državnega vrha ali kar na svojo roko. Premierja Lojzeta Peterleta sta namreč pogosto ignorirala, predsednika predsedstva Milana Kučana in nekatere člane predsedstva pa vse bolj odkrito prezirala« (str. 215).
Do sprejetja Ustave Republike Slovenije in še nekaj časa potem je pri predsedstvu deloval svet za obrambo. Po volitvah predsednika republike leta 1992 je bil na podlagi mnenja ustavnega sodišča ukinjen – s tem pa je bila odstranjena še ta kontrolna instanca nad početjem v vojski. Kar zadeva možnost nadzora, nam veliko pove incident v Depali vasi, ki je bil posledica preiskovalnih dejanj kriminalistične službe ministrstva za notranje zadeve. Da bi raziskavo zaustavili in onemogočili, so pripadniki vojske napadli civilista in ga pretepli… In še: »Uslužbenci Voma so povedali, da je minister ukazal: prodaje orožja za gotovino ni. Vse informacije o tem kategorično zanikati« (str. 245). Seveda prodaja za gotovino je bila, le kategorično jo je treba zanikati – s strani akterjev (pre)prodaje do današnjega dne. Ali če se samo spomnimo »usode« 27 vprašanj, ki jih je maja 1993 skupina poslancev LDS in ZL poslala na vlado glede prodaje orožja. Odgovor je prišel čez tri leta. Prva različica je bila daljša, izčrpnejša, druga, uradna, pa že skrajšana, omiljena, in še ta je ostala skrita dolgih dvanajst let (do objave v knjigi Matjaža Frangeža Kaj nam pa morete?, samozaložba, Radenci 2008).
Metodološka napaka pri konstrukciji Zgagovih očitkov na račun Slovenije
Iz primerjave med sedanjimi trditvami Blaža Zgage in temeljnimi tezami iz knjige Odprodaja, prvega dela trilogije V imenu države, je razvidna bistvena sprememba! Sprememba Zgagovih političnih stališč je njegova stvar, to, kar me zanima, je strokovna verodostojnost utemeljevanja teh njegovih (novih) stališč. V izvajanjih Blaža Zgage v Objektivu (in seveda dr. Slavena Letice) niso razvidne naslednje distinkcije:
med orožarsko združbo in Slovenijo kot tako in v celoti;
med prodajo orožja in preprodajo (nakup orožja z namenom, da se ga proda);
med pošteno in nepošteno prodajo (po večkratno zvišanih, oderuških cenah!).
Te distinkcije so v trilogiji in posebej v prvi knjigi Odprodaja razprte in je zato jasno:
Seveda je metoda nekega raziskovanja ali predstavitev nekih domnev odvisna od temeljne hipoteze! Ker gre v prizadevanju dr. Slavena Letice in Blaža Zgage za dve temi, gre tudi za dve temeljni hipotezi, ki se potem združita v eno, sklepno obsodbo Slovenije.
Prva: Slovenija je (pre)prodajala orožje in s tem tudi zaslužila;
Druga: Da je »Slovenija« lahko s prodajo orožja zaslužila, je prej z Miloševićem sklenila »tajni pakt« o nenapadanju;
Tretja: »Tajni pakt« o nenapadanju sta Milošević in Kučan sklenila na sestanku slovenske in srbske delegacije; to je dokaz »obstoja slovensko-srbske naveze, ki je razbila Jugoslavijo«.
Prva in druga predpostavka se skleneta v eno: v slovensko-srbsko zaroto proti Jugoslaviji.
Oglejmo si te predpostavke:
Če naj bi Slovenija kot država sploh lahko zaslužila s (pre)prodajo orožja, bi bil logično nujno potreben »pakt o nenapadanju« med Kučanom in Miloševićem! V objavi Zgagovega članka na spletni strani preberemo celo naslov poglavja Od umazanega sporazuma do trgovine z orožjem. Za ta ideološki konstrukt je bilo moralno diskvalificiranje Milana Kučana logično nujno zato, ker kot predsednik države simbolno predstavlja slovensko državo kot tako. Ne bi bilo mogoče obtožiti Slovenije kot države, če bi bil predsednik, ki jo predstavlja, izvzet iz te »umazane zarote«. Ne bi pa bilo mogoče obsoditi zarote proti Jugoslaviji le Kučana, saj se je Milošević polastil tako države kot njene vojske, torej je bilo treba njuno krivdo postaviti vsaj na isto raven. Kakor da JLA ne bi napadla Slovenije, in to še prej kot Hrvaško! In ne nazadnje: tanki so v Slovenijo vozili tudi iz Hrvaške. Slovenska vojna se je začela pred vojno na Hrvaškem, končala pa se je s pomočjo ES (brionski moratorij), s politično modrostjo slovenske politike in z vojaškim premirjem ter odhodom JLA iz Slovenije!
Hrvaška – glej čudo – v tem konstruktu ostane čista; Hrvaške v »razbijanju« Jugoslavije sploh ni, in tudi Tuđmanovega dogovarjanja z Miloševićem o delitvi Bosne ni!
Metodološka napaka Zgagovega stališča je ideologizacija obravnavanega dogajanja, se pravi konstruiranje realnosti po določni ideji: Slovenija je kriva za sesutje Jugoslavije in je zraven še zaslužila!
Pri tem je zanimivo, da tožniki Slovenije povsem spregledajo stališča slovenske politike o samoodločbi narodov, ki ne sme iti na škodo nobenega drugega naroda, in seveda stališča o avtonomiji (Srbov na Hrvaškem). Avtonomija znotraj neke republike (pri kateri so vztrajali naši politiki na srečanjih s srbskimi politiki), v tem primeru srbske avtohtone manjšine na Hrvaškem, ne pomeni spreminjanja meja! In vendar tožniki Sloveniji podtikajo prav to!
Enačenje vloge Miloševića in Kučana pri razpadu Jugoslavije celo kot »zarota proti jugoslovanski federaciji« se lahko porodi v glavi nekoga, ki ima povsem določen interes: v tem primeru oprati hrvaške politike soodgovornosti in krivde za razpad Jugoslavije glede na ravnanje s krajinskimi Srbi, kar je bil povod, predvsem pa izgovor Miloševiću za vojaški pohod JLA. Čudim se, da tako prozornega namena ni spregledal Blaž Zgaga, soavtor trilogije V imenu države! Tako kot mu ne bi pripisala, da je skušal Janeza Janšo delno oprati krivde za (pre)prodajo orožja – ali jo vsaj omiliti – čeprav je izjava, da je »Janša kot obrambni minister uresničeval sklepe, sprejete na svetu za obrambo pri predsedstvu Slovenije, ki ga je vodil predsednik Milan Kučan«, zelo blizu apologiji ravnanja Janeza Janše et consortes! Da sta Hrvaška in Bosna in Hercegovina kot napadeni republiki potrebovali orožje, je dejstvo, in sklep sveta o pomoči napadenima republikama je sicer kršil embargo OZN o prodaji orožja jugoslovanskim republikam (embargo na uvoz orožja v nekdanjo Jugoslavijo je varnostni svet OZN sprejel 25. septembra 1991, torej je bil sklep o pomoči Hrvaški z dne 26. avgusta 1991 sprejet še pred formalno uvedbo embarga VS OZN, res pa je, da predsedstvo tega sklepa potem ni preklicalo), a le bil legitimen! Enako prodaja po realnih cenah, saj je bila slovenska TO v precejšnji meri oropana svojega orožja s strani JLA maja 1990 in se je morala tudi sama oborožiti. Ne svet ne predsedstvo in ne Milan Kučan nikoli niso sklenili, dovolili (pre)prodaje orožja po oderuških cenah niti ne nakupovanja orožja za preprodajo!
Čeprav drži, da bi predsedstvo moralo imeti nadzor nad početjem uradnikov, pa v nobenem primeru ni mogoče predsedstva obtoževati korupcije, preprodaje orožja in s tem veleizdaje. Kar počneta Letica in Zgaga! Kajti, vprašajmo se: ali ne bi na podlagi istega sklepa, kakršnega je sprejelo predsedstvo RS 26. avgusta 1991 o pomoči in prodaji orožja Hrvaški, lahko ta pomoč potekala dejansko drugače: pošteno, solidarno, sočutno do ljudi in njihove stiske? Po mojem prepričanju bi moglo in bi moralo! Od tod pa je tudi razvidno, kdo je za kaj odgovoren, kdo je za kaj kriv. Za tujce, ki gledajo takole od daleč in vidijo državo kot tako, je razumljiveje, da enačijo orožarsko mafijo z državo, recimo »Slovenija je (pre)prodajala orožje«, in bi se mi, slovenski pisci in raziskovalci, morali truditi, da bi jih prepričali, da je šlo za kriminalne skupine, ki so instrumentalizirale državo. Od naših ljudi bi človek pričakoval večji občutek za distinkcije in s tem za dejstva, za resnico, kakor jo kaže v zadnjem času Blaž Zgaga, ki ne deli le očitkov na račun Slovenije, temveč tudi omalovažuje osamosvojitveno vojno za lastno, slovensko državnost. Res jo nekateri spreminjajo v »mit«. Tisti, ki so v imenu države (pre)prodajali orožje!
(Pre)prodaja orožja »v imenu države« je vrgla senco tudi na našo državo samo, trilogija V imenu države je delo nacionalnega pomena, je nacionalna samorefleksija, ki ta madež razgalja in vrača državi njeno čast. Ravnanje Zgage, ki je spet pomešal vse ravni in zaprl vse distinkcije, nas vrača nazaj v položaj prebivalcev kriminalne države, ki je (pre)prodala orožje in pomagala zrušiti nekdanjo državo Jugoslavijo. Takšne obtožbe, ki so tako pripravne za tiste, ki imajo sami polno umazanega perila, ob tako načrtni akciji, kakršna je Zgagova, ne minejo desetletja in desetletja. Saj gre za revizijo vloge Slovenije pri razpadanju Jugoslavije! Ker je take svoje obtožbe na račun Slovenije zapisal Zgaga, nekdo izmed nas, bodo kot verjetne in verodostojne veljale morda še tudi potem, ko nikogar izmed nas, danes tukaj bivajočih, ne bo več. Ta misel pa je tako žalostna, tako deprimirajoča, da res ne vem, kaj je še ostalo od osamosvojitve.
Kaj je z nami, da čisto vse, kar dosežemo, zaničujemo in uničujemo?
In če se sami tako zaničujemo, ni čudno, če nas zaničujejo tudi drugi, tujci!
Ali pa gre tudi v tem primeru le za znanstvenike in novinarje z določno ideologijo in določenimi interesi? Ki nam samoumevno odrekajo čast in dostojanstvo, ki smo si ju zaslužili v svoji zgodovini!
In se ju še sami premalo zavedamo?
SPOMENKA HRIBAR