Krim ni slovenska zgodba

Stockholm 1992

Leto 1992 je bilo tako rekoč prvo leto nove slovenske diplomacije, zato so bili nekateri procesi na mednarodnem prizorišču videti bolj dramatični, kot so bili v resnici. Ravno nasprotno pa – vsaj po dvajsetletni oddaljenosti in premisleku – velja za nastop ruskega ministra Andreja Kozirjeva na ministrskem svetu Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi leto dni po razpadu Sovjetske zveze, 14. decembra 1992 v Stockholmu. Tam je imel Kozirjev dva govora. V začetku konference je podvomil o zahodni oziroma evropski usmeritvi Rusije in napovedal obrat v tradicionalno, avtoritarno, azijsko smer. Potem ko je završalo v klopeh ameriške delegacije in je nemški minister Klaus Kinkel odsotno prebral vnaprej pripravljeni prijazni govor, nakar je zadrego zaradi ruskega stališča izrazila še švedska ministrica Margaretha af Ugglas, se je Kozirjev drugič prijavil k besedi. Pojasnil je, da je želel čim bolj nazorno prikazati, kakšna bi utegnila biti prihodnja ruska zunanja politika, ko bi spodletelo aktualni Jelcinovi ekipi.

Sporočilo ruskega zunanjega ministra Kozirjeva deloma pojasnjuje relativno ugoden potek in izid slovenske osamosvojitve oziroma našega prizadevanja za mednarodno priznanje. Jelcinova vlada je osvobodilne težnje na prostorih nekdanje Sovjetske zveze in Jugoslavije razumela v okviru lastne ruske težnje po osvoboditvi od sovjetske tradicije. Jelcin – na veliko presenečenje Beograda – v času jugoslovanske krize ni stopil na Miloševićevo stran.

Kijev 2004

Korenine današnje ukrajinske krize segajo v čas stalinizma, velike lakote in celo ljudožerstva pred drugo svetovno vojno, v čas ruskega in ukrajinskega sodelovanja s Hitlerjem med vojno, v čas slabe vesti in navidezne velikodušnosti Nikite Hruščova leta 1954, predvsem pa razkroja Sovjetske zveze leta 1991. Resna kriza v Ukrajini je izbruhnila pred desetimi leti z ogorčenim tekmovanjem med Viktorjem Janukovičem in Viktorjem Juščenkom, ki je bil septembra 2004 celo zastrupljen. Današnje dogajanje je mogoče razumeti na ozadju izidov (spornega) drugega kroga volitev 21. novembra 2004, na katerih je zmagal Janukovič, ter pomarančne revolucije in ponovnih volitev 26. decembra 2004, na katerih je zmagal Juščenko.

V tej zgodbi posredno nastopajo pravica narodov do samoodločbe, kot se je pojavila v okviru politične filozofije Woodrowa Wilsona oziroma na versajski konferenci leta 1919; v zgodbi nastopajo Hitlerjevi priključitvi Avstrije in Sudetov (1938), Avstrijska državna pogodba (1955) in deklaracija OZN št. 1514 o koncu kolonializma (1960). Tu navsezadnje – od leta 2004 – nastopata tudi Evropska unija in Nato. Na določen način je bila v ukrajinsko dogajanje zaradi predsedovanja Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) leta 2005 vključena tudi Slovenija.

1

Ljubljana 2004

Ukrajinski dogodki leta 2004 so se godili v času odhajanja stare in nastopanja nove slovenske vlade. Tedanji predsednik republike dr. Janez Drnovšek je zaradi tega, predvsem pa zaradi zaskrbljujoče prelomnih pojavov v Ukrajini, povabil na posvet več politikov, vojaških in diplomatskih strokovnjakov. Podobno kot danes so bila stališča različna: kar velik del Drnovškovih sogovornikov je napovedoval vojaško konfrontacijo med Ukrajino in Rusijo. Na drugi strani so bile simpatije na strani »revolucionarjev«, saj smo pri njih prepoznavali podobne vrednote, kot so vodile slovensko osamosvojitev. Nova slovenska vlada je – preprosto povedano – podpirala Juščenka.

Bruselj 2004

Seveda se je v tem času z Rusko federacijo in Ukrajino ukvarjala tudi Evropska unija, ki je bila sicer zaskrbljena zaradi zapletov s pogodbo o ustavi za Evropo, s Palestino in s Kosovom. Svet za splošne zadeve in zunanje odnose je 13. decembra zahteval zadostno število mednarodnih opazovalcev za ponovno izvedbo drugega kroga predsedniških volitev v Ukrajini. Dogovorili smo se, da bo EU »okrepila odnose s to državo«, če se volitve posrečijo. »Začetni okvir za to bo akcijski načrt v okviru evropske sosedske politike, Evropska unija pa mora razmisliti tudi o tem, kako bolj konkretno odgovoriti na evropske aspiracije Ukrajine. Demokratičen razvoj v Ukrajini je lahko pomemben pospeševalec demokratičnih procesov v celotni regiji.«

Karpati 2005

Proti večeru novoletnega dneva 2005 sem se srečal s pravkar izvoljenim novim predsednikom Juščenkom, ki je takrat – v zanimivi, smučarski dači v Karpatih – gostil tudi Mišo Sakašvilija. Ta je leto prej – po vrtnični revoluciji – postal predsednik Gruzije in je bil za predsednika Ovse zanimiv sogovornik predvsem zaradi sporov z Adžarijo, Abhazijo in Južno Osetijo. Za praznično in počitniško okrašeno mizo so bile izrečene mnoge velike, preroške in nevarne besede, iz njih pa bi lahko sklepal, da sta vrtnična in pomarančna revolucija le prvi poglavji velikega posovjetskega romana, ki se bo končal s prevratom v Moskvi.

Takšno prevzemanje strateških pobud s strani ukrajinskih in gruzinskih demokratov najbrž ni moglo ostati neopaženo v Kremlju, kjer je sprožilo zadrege, strahove, jezo in odpor. V začetku leta 2005 sem domneval, da si velika Rusija takšnega izzivanja ne bo dovolila. Po drugi strani se revolucionarni val ni širil proti središču, ampak proti periferiji, proti Kirgiziji, kjer je Ovse pred natanko devetimi leti poskušala zavarovati prostor za demokratično politiko in za dialog med sprtimi stranmi.

Bukarešta 2008

Za razumevanje ukrajinsko-ruskih odnosov oziroma ruske zahtevnosti – ki se je pred Krimom (poleti 2008) pojavila že v zvezi z Gruzijo in njenima pokrajinama južno Osetijo in Abhazijo – je treba omeniti tudi vrh zveze Nato v Bukarešti v začetku aprila 2008. Tam so ZDA predlagale postopno vključevanje (»Partnerstvo za mir«) Gruzije in Ukrajine, temu pa so nasprotovale nekatere evropske države, predvsem Britanija, Francija in Nemčija. Kot je znano, je širitvi Nata na ozemlje nekdanje Sovjetske zveze, torej že v primeru baltskih držav, nasprotovala Rusija. Zahodne države so najprej zanemarjale, po veliki širitvi leta 2004 pa upoštevale ruski interes glede nadziranja »bližnje tujine«.

Samoodločba

Pravica naroda do samoodločbe spada med norme tako imenovane ius cogens in je temeljno načelo mednarodnega prava. Ta pravica se je uveljavila predvsem v procesu dekolonizacije, mnoge (zvezne) države pa imajo to pravico zapisano v ustavi. Tu pa tam se kdo sprašuje, zakaj Slovenija, ki je sama nastala na podlagi plebiscita, uradno nasprotuje veljavnosti referenduma 16. marca 2014 o odcepitvi (osamosvojitvi?) Avtonomne republike Krim od Ukrajine, pri čemer je bil rezultat referenduma podobno »plebiscitaren«, kot je bil rezultat slovenskega plebiscita leta 1990. Nekaj vprašanj v zvezi s tem sprožajo tudi slovenske uradne izjave, ki so bile objavljene pred 16. marcem; predvsem ministrova izjava o dobrih slovensko-ruskih odnosih in o pripravljenosti za »posredovanje med EU in Rusijo«. Tu pa tam se pojavljajo tudi primerjave s Kosovom.

Primerjava med Slovenijo in Krimom šepa iz več razlogov. Prvič: odstotek slovenskega prebivalstva v Sloveniji je precej višji od odstotka ruskega prebivalstva na Krimu, od koder je povrhu vsega Stalin leta 1944 deportiral 200.000 avtohtonih Tatarov. Slovenci razen Slovenije tudi nimajo nobene druge države, torej je v primeru slovenske osamosvojitve šlo predvsem za preoblikovanje naroda v nacionalno državo. Drugič: jugoslovanska zvezna ustava je – kljub svojemu novoreku in pravnim nesmislom – dopuščala samoodločbo narodov in celo pravico do odcepitve, medtem ko ukrajinska ustava tega ne dopušča. Tretjič: ukrajinska oblast ni ogrožala obstoja krimskih Rusov, niti jih ni napadla z vojsko, ampak je prišel napad z nasprotne strani: kot da bi slovenska vojska zasedla avstrijsko Koroško ali Furlanijo-Julijsko krajino in priključila tamkajšnje Slovence k matični domovini. Četrtič: Badinterjeva komisija je ugotovila, da je Jugoslavija razpadla, torej se Slovenija ni odcepila, ampak je po razpadu Jugoslavije kot ena njenih naslednic zgolj poskrbela za svoj obstoj. In najvažneje: z ukrajinskega vidika so krimski Rusi manjšina, ki ji vsekakor pripadajo vse mogoče varovalke in zaščite, vendar ne bi smeli spreminjati državnih meja. Predstavljajmo si, kako bi reagirala mednarodna skupnost, ko bi Slovenci zahtevali spremembo meja pri Trstu ali pri Gorici!

Še bolj delikatna je primerjava s Kosovom, ki se je pojavila kot sestavina ruskega zagovarjanja samostojnosti oziroma priključitve Krima. Osamosvojitev Kosova je predvsem povezana z razpadom Jugoslavije, saj so kosovski Albanci sprejemali jugoslovanski, ne pa srbskega državnega okvira. Po drugi strani je bilo Kosovo – podobno kot kolonije, ki jih je leta 1960 osvobajala deklaracija OZN – predmet nezaslišanih političnih pritiskov, nasilja in vojaških napadov. Sicer so nastajanje kosovske države nadzirale mednarodne organizacije in pomembne države, ki so leta 2008 Kosovu izrekle mednarodno priznanje, o njem pa je navsezadnje leta 2010 odločalo haaško sodišče. Proti ruski priključitvi Krima govori tudi dejstvo, da Rusija ne priznava Kosova, da o problemu Čečenije sploh ne govorimo.

O politiki in o zmogljivosti Evropske unije v zvezi s podporo ukrajinskim evropskim ambicijam je mogoče reči nekaj podobnega kot v zvezi z odločitvijo Nata v Bukarešti, kljub temu pa mislim, da posredovanje Slovenije med EU in Rusijo ne bi prineslo prelomnih rezultatov.