Toda pričevanje pravnega svetovalca tedanjega predsednika predsedstva republike Milana Kučana je dragoceno, saj natančneje pojasni, za kaj je na sestanku med srbsko in slovensko delegacijo v Beogradu 24. januarja 1991 šlo.
V uvodu navaja Obvestilo o razgovorih v Jugoslaviji s predlogi ukrepov Predsedstva Republike z dne 18. februarja 1991, torej štiri tedne po uvodnem srečanju s srbsko delegacijo pod vodstvom Slobodanom Miloševića. Kot ključno stališče obvestila navaja, da »pri osamosvojitvi narodov v njihovih republikah ne gre za odcepitev, temveč za razdružitev«.
Podrobneje pojasni slovenski pogled na nastanek Jugoslavije in zavrača uresničevanje pravice do samoodločbe na podlagi zvezne ustave in odločitve skupščine SFRJ. »Sprejem take koncepcije bi pomenil, da narodi svojo pravico do samoodločbe lahko uresničujejo samo na podlagi soglasja vseh drugih narodov in na podlagi odobritve zveznih organov. S tem bi pravica do samoodločbe postala neuresničljiva. […] Povsem druga stvar pa je sporazumna razdružitev republik, ker bi se s tem izognili dolgotrajnemu mednarodnemu posredovanju, mednarodni arbitraži in mednarodnemu sodišču, če svojih medsebojnih odnosov ne bi znali in mogli sporazumno razrešiti.«
Navedeno obvestilo predsedstva, ki je nastalo pred sprejetjem resolucije o predlogu za sporazumno razdružitev SFRJ s strani slovenske skupščine 20. februarja 1991, potrjuje, da je Slovenija odločitev sprejela enostransko in brez soglasja drugih republik. Torej v tem primeru ni mogoče govoriti o razdružitvi, temveč o odcepitvi. Druge republike se namreč niso strinjale z odhodom Slovenije iz Jugoslavije. Edina, ki je dala pristanek za njen odhod, je bila Srbija, kateri je to ustrezalo, saj je tako lažje prevzela nadzor nad JLA in začela z nasilnim vzpostavljanjem Velike Srbije.
Kot je razbrati iz doslej objavljene zabeležke s sestanka 24. januarja 1991, je večino časa govoril samo Milošević oziroma srbska stran. Stališčem slovenske delegacije je namenjenih le nekaj vrstic, med drugim, da je »predsednik Kučan ob koncu pogovora dejal […] nihče nikomur ne daje pravice niti ne osporava, da rešuje svoj problem na način, ki vsakomur najbolj ustreza. Pri tem mora upoštevati princip, da ne poseže v iste pravice in položaj drugih. Vsak mora najti ustrezen način, da bi prišli do sprejemljivih rešitev. Če to ne bo uspelo, se uresniči pravica do samoodločbe brez soglasja. Slednje je manj ugodna situacija za vsakega posebej in vse skupaj kot celoto.«
Toda po avtorjevih besedah ob pripravi skupnega sporočila za javnost predsednik Kučan ni vztrajal pri avtorjevem predlogu, naj se dopiše, da imajo poleg Srbov pravico živeti v eni državi tudi drugi narodi. Tako je uradno sporočilo ostalo v edini objavljeni in tudi veljavni obliki: »Slovenija uvažava interes srbskog naroda da živi u jednoj državi i da budući jugoslovenski dogovor taj interes treba da poštuje.«
Predsednik predsedstva Republike Slovenije je bil po ustavi najvišji predstavnik republike. Pravno velja stališče, s katerim je soglašal predsednik, in ne predlog člana delegacije, ki ni bil potrjen s strani predsednika ali pri katerem predsednik v bilateralnih pogovorih ni vztrajal.
Navedeni stavek potrjuje ugotovitev članka, da je Slovenija v zameno za prosto pot iz Jugoslavije pristala na srbsko zahtevo, da naj bi vsi Srbi živeli v eni državi.
BLAŽ ZGAGA, svobodni novinar
