»Blaž Zgaga bo odgrnil tančico zastrte resnice o osamosvojitvi!« avtorica podcenjujoče zapiše v uvodu in mi pripiše cilj, ki mu nisem sledil. Kot novinar zgolj opravljam svoje delo in javnosti predstavljam informacije, ki so v javnem interesu.
Avtorica v velikem delu prispevka odgovarja na navedbe, ki jih je zapisal dr. Slaven Letica, nekdanji osebni svetovalec hrvaškega predsednika dr. Franja Tuđmana. Na te dele njenega prispevka ne morem odgovoriti, saj ne gre za moje navedbe.
Zmotno mi pripisuje, da sledim navedbam Letice in da prevzemam njegove teze in stališča. Tudi hrvaški intelektualci in državljani imajo, tako kot slovenski in kateri koli drugi, pravico do svojega pogleda na sedanje in pretekle dogodke. Javnost pa ima pravico, da je seznanjena z informacijami iz več virov, med drugim tudi iz tujih.
Iz nekaterih konkretnih navedb avtorice, ki je bila med letoma 1990 in 1992 kot političarka med vodilnimi v tedaj vladajoči koaliciji Demokratična opozicija Slovenije (Demos), pa je mogoče razbrati, da potrjujejo tisto, kar je zapisano v članku.
»Takrat, januarja 1991, je še bilo upanje, da bo mogoče uresničiti nekakšen 'prihodnji jugoslovanski dogovor', medtem ko je bila slovenska odločitev, sprejeta na plebiscitu, seveda dokončna! Za odločitev za samostojno državo nismo potrebovali nobene privolitve ali dovoljenja; samoodločba naroda je že po definiciji avtonomna in suverena,« je zapisala avtorica.
S tem je potrdila, da je Slovenija sprejela odločitev o samoodločbi enostransko in dokončno, s čimer je vse druge republike v nekdanji Jugoslaviji postavila pred izvršeno dejstvo. Pri tem so bila spregledana dramatična opozorila na morebitne posledice te odločitve za druge jugoslovanske narode. Že marca 1990 so namreč v takratnem republiškem komiteju za mednarodno sodelovanje opozorili, da bi enostransko konstituiranje samostojne Republike Slovenije »lahko pripeljalo do ustavne krize kot tudi možne vojaške intervencije, ki bi pripeljala do notranjih spopadov in državljanske vojne« (Mednarodno pravni in politični vidiki konfederalizma in federalizma, Republiški komite za mednarodno sodelovanje, Ljubljana, 30. marca 1990, v Božo Repe: Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, 2. del, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 2003, stran 80).
Čeprav je bilo slovensko politično vodstvo opozorjeno na posledice, ni storilo nič, da bi preprečilo katastrofo, ki je sledila. Ob tem je Slovenija kmalu po začetku vojaških spopadov začela prodajati orožje in strelivo, ki ga je zasegla v skladiščih Jugoslovanske ljudske armade.
Avtorica v svojem zapisu potrjuje tudi skladnost slovenskih in srbskih interesov glede vzpostavitve Velike Srbije in neodvisne Slovenije.
»Interes srbskega naroda, da živi v eni državi, ne ogroža pravice nobenega drugega naroda, če je to zvezna država, če je to Jugoslavija, s Slovenijo ali brez nje, to za srbski narod ni problem,« je predstavila stališče srbske strani iz zabeležke pogovorov med slovensko in srbsko delegacijo, ki sta ju 24. januarja 1991 v Beogradu vodila Milan Kučan in Slobodan Milošević.
In na tej podlagi je sklenila takole: »Ne glede na to, ali bi se oziroma se je Slovenija osamosvojila, interes Srbije je enak, in enako si bodo prizadevali za to, da bi vsi Srbi živeli v eni državi, 'tretji' Jugoslaviji. Slovenija v tej 'zgodbi' sploh ni pomembna, ni nobena postavka!«
Avtoričine besede torej potrjujejo, da je bilo slovensko politično vodstvo seznanjeno z načrti Srbije za oblikovanje tretje Jugoslavije brez Slovenije in da torej Srbija ne bo nasprotovala odcepitvi Slovenije.
Zapis pogovora z dr. Dobrico Ćosićem in drugimi srbskimi intelektualci v gostilni Mrak, na katerem je bila tudi osebno navzoča, še dodatno potrjuje, da so slovenski intelektualci iz kroga Nove revije in takratna slovenska oblast – služba državne varnosti je pogovor tajno snemala – že leta 1985 izvedeli za cilj srbskih elit: vzpostavitev tretje Jugoslavije pod srbsko dominacijo oziroma Velike Srbije.
Njene navedbe potrjujejo pravilnost teze, ki jo je v svojem članku Srbsko-slovenska zarota predstavil in utemeljil beograjski odvetnik dr. Aleksandar Sekulović, sicer član vodstva Zveze antifašistov Srbije. Avtor je namreč podrobno analiziral usklajeno delovanje Srbije in Slovenije proti Jugoslaviji, ki je trajalo desetletja in doseglo vrhunec 24. januarja 1991, ko sta delegaciji pod vodstvom Milana Kučana in Slobodana Miloševića soglašali, da ima Slovenija prosto pot iz Jugoslavije, vsi Srbi pa lahko živijo v eni državi (članek v srbskem jeziku je dostopen na povezavi http://www.cpns.si/novice/clanek-o-srbsko-slovenski-zaroti/).
Skladnost srbskih in slovenskih interesov je z navedbami avtorice ponovno potrjena. Srbi so si želeli vzpostavitev »tretje Jugoslavije« pod srbsko dominacijo oziroma Veliko Srbijo. Ker na ozemlju Slovenije ni živelo veliko prebivalcev srbske narodnosti, pa so se srbske elite strinjale, da Slovenci oblikujejo svojo lastno državo.
BLAŽ ZGAGA, SAMOSTOJNI NOVINAR
