V svojem odgovoru z ničimer, z nobenim dokumentom ali argumentom, ne demantirajo glavnih ugotovitev mojega članka, temveč gre prej za ad hominem napad, ker sem očitno dregnil v nekaj, kar je v Sloveniji nedotakljivo.
Naj poudarim, da so vse ugotovitve v članku napisane na osnovi dokumentov, citatov iz že objavljenih zgodovinskih, publicističnih in novinarskih del ter na podlagi intervjujev z akterji takratnih dogodkov. V daljši verziji članka so ob vsaki trditvi navedeni tudi viri.
V članku mi očitajo površnost, vendar so površni prav sami, saj mi v odgovoru velikokrat pripišejo besede, ki jih nisem zapisal. Glede pietete do žrtev jugoslovanskih vojn, zlasti do osemnajstletnih nabornikov, ki so padli pod streli slovenske strani, in nenazadnje tudi pilota Antona Mrlaka, lahko rečem le, da je prva stopnja pietete resnica. Pietete in sočutja se ne more graditi na laži in na nacionalističnih mitih. Sledenje resnici je tudi edini motiv mojega novinarskega dela.
Pisci pišejo, da gradim tekst na dveh »tajnih sporazumih«, toda to ne drži. Nikjer ne zapišem, da je bil sestanek med delegacijo Slovenije in Srbije z dne 24. januarja 1991, s katerega je bilo objavljeno skupno sporočilo za javnost, tajen. O tem, da naj bi šlo za »tajno dogovarjanje«, je v odgovoru Božu Repetu v Mladini pisal Slaven Letica. Jaz sem ga korektno citiral, pisci pa so njegove besede nekorektno pripisali meni.
Prav tako so izpustili najpomembnejši dokument, ki zaokrožuje članek in na katerem temelji drugi del članka. To je zapisnik 3. seje sveta za obrambo z dne 9. junija 1992, ki razjasni bistvo afere o trgovini z orožjem. Odločitev, da se orožje prodaja, je namreč sprejel celoten državni vrh z Milanom Kučanom na čelu, z obrambnega ministrstva Janeza Janše pa je pozneje izginila ogromna količina gotovine.
Pisci zanikajo, da bi se Kučan in Miloševič srečala 14. avgusta 1991. Tega nisem nikoli zapisal, zato ne vem, čemu to demantirajo.
Pišejo tudi, da med sestankoma dne 24. januarja 1991 in 14. avgusta 1991 ni logične zveze. Toda zveza med njima je očitna. Na prvem sestanku je Slovenija privolila, da lahko Srbi živijo v eni državi, kar lahko pomeni le »Veliko Srbijo«. Na drugem sestanku, ki je po besedah Dobrice Ćosića potekal z vednostjo Kučana in Janeza Drnovška, pa so navzoči podpisali »platformo«, v kateri med drugim jasno piše naslednje: Slovenija »spoštuje odločilno vlogo Srbije pri reševanju jugoslovanskih razmer in kompatibilnost slovenskih in srbskih interesov«, »Slovenija šteje, da je mogoče reševanje srbsko-hrvaških odnosov samo na temelju samoodločbe narodov, iz katere morajo izhajati različne oblike avtonomije« in »Slovenija šteje za realno in razumno, da pride do federativnega povezovanja Srbije, Črne gore, Bosne in Hercegovine in Makedonije. Slovenija priznava Hrvaški pravico, da se opredeli do te federacije.« Naštete tri točke se nanašajo na vzpostavitev nove države pod srbsko dominacijo, torej Velike Srbije.
Skupno sporočilo za javnost s sestanka 24. januarja 1991 je res nedvoumno. Res je tudi, da so interpretacije različne. Skoraj povsod v tujini ta sestanek razumejo tako, da je Srbija Sloveniji dovolila odcepitev v zameno za pristanek na Veliko Srbijo. Samo v Sloveniji je uveljavljena drugačna interpretacija, ki je v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi in ugotovitvami mednarodnih skupin zgodovinarjev. Poročilo skupine, ki sta jo vodili ugledni zgodovinarki Sabrina P. Ramet in Latinka Perović, je dostopno tudi na internetu (http://www.cla.purdue.edu/history/facstaff/Ingrao/si/Team2Report.pdf).
Pisci mi očitajo »potvarjanje zgodovinskih dejstev in prilagajanje takratnih okoliščin sedanjim potrebam«, vendar sem slovenski javnosti zgolj posredoval zamolčana dejstva, ki so objavljena v tujini.
Strinjam se, da je Slovenija v obdobju od plebiscita do razglasitve ravnala premočrtno in dokaj racionalno. Ob tem lahko pripomnim le, da je bil edini cilj, ki mu je Slovenija sledila, čimprejšnja odcepitev ne glede na posledice. Domnevni poskusi pogajanj o rešitvi jugoslovanske krize so bili le predstava za javnost.
Pisci mi tudi nesramno očitajo, da sledim Letici in revidiram ugotovitve iz trilogije, katere soavtor sem. Tudi če bi to bilo res, bi imel do revidiranja vso pravico oziroma celo dolžnost. Še posebej, ker sem dobil dostop do novih dokumentov, ki dokazujejo, da je prodajo orožja odredil državni vrh z Milanom Kučanom na čelu. Naj spomnim, da je Janša že novembra 1991 poročal predsedstvu o prodaji orožja Hrvaški.
Pisci še naprej uporabljajo pojem »pomoč« v orožju, čeprav je z zapisniki jasno dokazano, da je svet za obrambo ukazal prodajo orožja oziroma trgovino. Sprenevedanje ob uporabi besede »pomoč« za dobičkonosno »prodajo« je očitno. Mar tudi Rdeči križ ogroženim »prodaja« svoje pakete, ali jim pomaga brezplačno?
Na koncu še napačno citirajo zapis o seji sveta za obrambo z dne 23. junija 1992. »V drugi knjigi trilogije (stran 409) pa piše, da je le štirinajst dni pozneje, 23. junija, svet za obrambo zavrnil vnovično prošnjo BiH za pomoč v orožju,« so zapisali. Toda na 409. strani piše v resnici takole: »Po ugotovitvah kriminalistov naj bi Čengić takrat predlagal, da bo dobavljeno orožje plačala Turčija s pšenico. Na seji so to zavrnili. Pozneje je Jože Pučnik povedal, da ga je Muhamed Čengić klical iz Ankare in še enkrat prosil za pomoč, ki pa je niso dali.«
Zapisnik 4. seje sveta za obrambo z dne 23. junija 1992, ki mi v času pisanja trilogije še ni bil dostopen, jasno pokaže, za kaj je v resnici šlo.
»V razpravi je bilo ugotovljeno, da Republika Slovenija vseh zahtevanih vrst topniškega streliva nima, kot tudi, da zaradi te pomoči ne more in ne sme bistveno prizadeti obrambne sposobnosti Republike Slovenije. Soglasno je sklenjeno, da pristojni organi Republike Slovenije lahko odstopijo organom BiH tiste vrste in količine streliva in opreme, ki jih imajo in jih lahko pogrešajo.«
Zapisnik je sestavil vojaški svetovalec predsednika republike generalmajor Milovan Zorc, sicer mentor diplomske naloge Janeza Janše. Kot prilogo vsebuje tudi zapisnik osebnega srečanja Milana Kučana z odposlancem Alije Izetbegovića Hasanom Čengićem, ki je potekalo v Ljubljani le dve uri pred 4. sejo sveta za obrambo.
Čengić je v zvezi z dobavo določene količine topniškega streliva, ki ga nujno potrebujejo za poskus deblokade Sarajeva, »že bil na pogovoru z ministrom za obrambo Janezom Janšo in pomočnikom ministra Andrejem Lovšinom. Prosijo, da jim Slovenija odstopi naslednje strelivo: tisoč min za minomet kalibra 120 milimetrov, tisoč nabojev za top-havbico kalibra 122 milimetrov D-30J, tisoč nabojev kalibra 85 milimetrov za tankovski top T-34, 500 granat za top-havbico kalibra 152 milimetrov M-84 nora in tisoč raket za večcevni metalec raket M-63 plamen.« Kako je bilo to naročilo za strelivo, ki je bilo v času embarga OZN na izvoz orožja na jugoslovanska bojišča osebno predano takratnemu predsedniku Slovenije Milanu Kučanu, izpolnjeno, še danes ni znano. Toda jasno je, da se je orožje in strelivo iz Slovenije skoraj vedno prodajalo in ne oddajalo brezplačno.
Pisci mi očitajo še »nelogičnost, namreč, kakšen 'tajni dogovor' s Srbijo pa je to bil, če je Slovenija potem prodajala orožje Hrvatom in Bošnjakom«.
Odgovor lahko najdejo v daljši verziji članka, kjer sem jasno zapisal, da je »slovensko politično vodstvo najprej s sporazumom s Srbi izdalo Hrvate. Kmalu zatem je s skrivno prodajo orožja Hrvaški ter Bosni in Hercegovini izigralo Srbe. Danes, dvajset let pozneje, pa lahko državljani Slovenije občutijo, da je ista politična elita prevarala njih, saj živijo v državi, polni laži in prevar ter brez delovnih mest, prihodnosti in perspektive.«
In še za konec. Čudi me, da se je prevajalec Edo Fičor odločil za javni nastop zoper enega od soavtorjev, katerih delo je prevedel. Prevod je bil odličen, kakor tudi najino sodelovanje, zato me njegova poteza toliko bolj preseneča.
Kaj je vodilo dramsko igralko Drago Potočnjak, da se je vključila v obračunavanje z enim od soavtorjev trilogije V imenu države, pa mi nikakor ni jasno. Lahko si le mislim, kdo jo je nagovoril k temu. Obenem ji lahko namignem, da se odgovor na vprašanje, ki ga išče v svojem delu Skrito povelje, o smrti pilota Antona Mrlaka, skriva v odločitvi slovenskega državnega vodstva, da se zoper JLA uporabijo vsa sredstva, torej tudi orožje. Kdo je imel takrat edini pravico sprejeti takšno odločitev, kakšna je bila linija vodenja in poveljevanja, poveljniška odgovornost in kdo je bil vrhovni poveljnik, je namreč že dolgo znano. Usodna odločitev je bila sprejeta na 44. seji predsedstva Republike Slovenije 27. junija 1991.
Morda se bo zdaj končno zavedela, v kakšnem kačjem gnezdu, polnem laži, spletk in prevar, se je znašla.
BLAŽ ZGAGA, SVOBODNI NOVINAR
