KRIMSKA POMLAD VLADIMIRJA PUTINA

Ljubezen do Rusije in harley-davidsonov

»Krim je bil v srcih in glavah Rusov vedno integralni del Rusije,« je Putin rekel parlamentarcem v dumi, ko jim je sporočil, da bo spoštoval demokratično izrečeno voljo prebivalcev Krima in ga priključil Rusiji. Tako kot je priznal rezultat referenduma v Južni Osetiji, ko so se leta 2006 prebivalci te prelepe pokrajine s 95 odstotki oddanih glasov odcepili od Gruzije. Priznal je tudi Abhazijo, državo, ki meji na Soči, kjer se je med zasedbo Krima odvijalo zadnje dejanje zimskih olimpijskih iger. Tukaj je bil v zabavni družbi. Abhazijo so priznali tudi Venezuela, Nikaragva, Tuvalu in Nauru. Nauru je še posebej zanimiv. Pacifiška otoška država z deset tisoč prebivalci je bila do konca prve svetovne vojne del nemškega imperija. Potem je pripadla Veliki Britaniji, pa Japonski in po mnogih zapletih razglasila neodvisnost leta 1968. Oni s samostojnostjo Abhazije nimajo problemov.

Putin je naslavljal ruske parlamentarce, ni pa govoril njim. Govoril je Angeli Merkel, Davidu Cameronu in Baracku Obami, ki so ga tri tedne nervozno klicali.

»Zakaj hočeš pojesti našega kanarčka?«

Politični voditelji Evrope in Amerike so naenkrat kazali gorečo ljubezen do polotoka, ki se je do letošnjega februarja pojavljal samo v knjigah o razdelitvi Evrope ob koncu druge svetovne vojne. Putin ni verjel, da so čustva iskrena. Vsekakor ni šlo za ljubezen, zaradi katere bi kdo od njegovih sogovornikov tvegal kaj več kot retorično manevriranje. Krim je vzbujal resnično hrepenenje samo v ruščini. Putinov odgovor je bil preprost.

»Zato, ker lahko.«

Vladimir Putin res nima lepih manir, ima pa stil.

Krim je zasedel s samopašnostjo in eleganco izkušenega pretepača. Manjših od sebe se loti s prikrito močjo, večje od sebe nevtralizira z zvijačo. Nasilen je, ni pa neumen. Na Simferopol ni poslal tankov in bombnikov. Okrog mestnih jeder ni nihče vlekel bodeče žice in postavljal minskih polj. Prvi so na Krim prišli Putinovi motoristi. Nočnje volki, je pisalo na hrbtišču usnjenega jopiča njihovega karizmatičnega vodje Aleksandra Zaldostanova, ko je v središču krimske prestolnice na Leninovem trgu s prekrižanimi rokami gledal koncert moskovske rockovske skupine, ki je okupirala mesto. Hitro se je naveličal, se usedel na motor in se odpeljal proti Sevastopolu. Zaldostanov je Putinov pajdaš in nosilec njegove medalje. Družita ju strast do grmenja harley-davidsonov in ljubezen do domovine.

Goreči ruski nacionalisti vozijo ameriške motorje in poslušajo ameriški rock. Na pamet jim ne pade, da bi na Krim prišli z Uralovim motorjem s prikolico, ki ga v Rusiji nespremenjenega delajo že od leta 1941. Iz zvočnikov ne doni zbor Rdeče armade, ampak Twisted Sisters. Ikonografija zasedbe Krima niti najmanj ni bila sovjetska.

Za motoristi so prišli moderni profesionalni vojaki v generičnih uniformah brez oznak, ki so brez odpora zaprli edina prehoda s polotoka na celino, izolirali ukrajinska vojaška oporišča in sneli zastave z ukrajinskih državnih institucij. Nosili so lahko orožje in okoli hodili peš. Niso skrivali, da so ruski vojaki, z ničimer pa niso dali vedeti, da so vojaki Ruske federacije. Skupaj z Zaldostanovimi motoristi in kozaško milico so v nekaj dneh postali del krimske folklore neodvisnosti. Razpisati referendum je bilo enostavno. Rusko prebivalstvo se je v bližini ruskih milic počutilo varno. Ko je kijevski parlament v trenutku politične blaznosti razveljavil ruščino kot uradni jezik po vsej državi, je bilo zgodbe o Krimu kot republiki v Ukrajini konec. Tam razen ruščine ne govorijo skoraj nič drugega.

Ob vsej svetovni nervozi je operacija stekla lahkotno, nihče ni v nikogar usmeril dolge cevi in ustrelil. To je najbrž prva okupacija v zgodovini velikih vojn, v kateri nikomur ni bilo treba nikogar ubiti. Prva žrtev je padla, potem ko je bil Krim že priključen Rusiji.

Putin je imel veliko razlogov, da se počuti samozavestnega. Vedel je, da nihče ne bo premaknil velikih vojsk za obrambo polotoka. Krim ni Kuvajt. Nima nafte. Tudi vode ne. In tudi ne proizvaja električne energije. Plina ima ravno dovolj za lastno porabo v kemični industriji. V resnici razen treh očarljivih obalnih mest, vinogradov, oljčnih nasadov in skoraj toplega morja nima ničesar uporabnega. Živi od kratke poletne sezone, ko se na njegovih obalah naselijo Moskovčani. Uprava nekdanje ukrajinske avtonomne republike je vsako leto potrebovala 200 milijonov evrov dotoka iz kijevske državne blagajne, da je sploh lahko kaj delala. Tukaj je šlo za zasedbo mitologije, ne pa resničnih ozemelj. Resničnost je v Donetsku, kjer je eden od dveh velikih industrijskih bazenov nekdanje Sovjetske zveze, v univerzitetnem mestu Harkiv, kjer posluša predavanja sto tisoč študentov, v Dnepropetrovsku in Odesi. Ampak za zavzetje teh ozemelj bi bila potrebna vojna. Predrago. Putin ni velik osvajalski državnik, ampak spreten ruski uradnik, ki čez teden vzame, kar lahko vzame. Ob nedeljah pa se okoli hiše vozi s harley-davidsonom.

Če je vse res, nič ni res

Vzeti ozemlje, ki je skoraj za tretjino večje od Slovenije in ima prav toliko prebivalcev, ne bi smelo biti lahko. Pa je.

Najprej zato, ker se mu zoperstavi zgolj zelo sumljiva politična govorica. Tudi od tam, kjer imajo podobno izkušnjo. Slovenija s separatizmom, referendumi pod okupacijo in ignoriranjem mednarodnih norm obnašanja res ne bi smela imeti težav. Streljali smo za veliko manj. O tem vprašanju bi morali znati reči kaj resnega. Zadnji ameriški veleposlanik v Jugoslaviji Warren Zimmermann je tik pred razglasitvijo samostojnosti prišel v Ljubljano in razlagal, da ZDA nikoli, nikoli ne bodo priznale države, ki bo načela teritorialno integriteto Jugoslavije. Kazali so mu osle.

Njegov argument je bil, da od druge svetovne vojne naprej v Evropi velja dogovor o nespremenljivosti meja.

»Torej priključitve Vzhodne Nemčije Zahodni ne razumete kot spreminjanja evropskih meja?« ga je na tiskovni konferenci v klubu Cankarjevega doma vprašal nevljuden novinar.

Zimmerman, ki je bil resen diplomat, je za hip obmolknil.

»Bil bi se pripravljen pogovarjati o tem, ali je združitev Nemčij pomenila spreminjanje meja,« je odgovoril. »Ampak ne zdaj.«

Do pogovora potem nikoli ni prišlo. Zimmermann je odstopil, ker Bill Clinton ni hotel intervenirati v Bosni. Škoda. Bilo bi se zanimivo pogovarjati o spreminjanju meja v Evropi in nastanku Republike srbske ob koncu bosanske vojne. Nemški kancler Helmut Kohl je od Mihaila Gorbačova za 80 milijard nemških mark kupil Vzhodno Nemčijo, ki je bila suverena država, in jo priključil Zahodni Nemčiji. Ni izvedel bolj komplicirane operacije od Putinove priključitve Krima. Če je bila priključitev Vzhodne Nemčije legalno in legitimno dejanje, potem z ruskega gledišča tudi Krim ni daleč od tega. Vladimir Putin je že bil kupil celo Ukrajino za 15 milijard dolarjev, pa so pogodbo nasilno razveljavili z zamenjavo režima. Krim je potem dobil zastonj z referendumom zato, ker je njegovo prebivalstvo rusko. Nemcem etnični princip ni neznan.

Tudi slovenski osamosvojitelji bi to morali razumeti. Pa vendar se je eden do njih – in ne najmanj pomemben – na kongresu Evropske ljudske stranke v Dublinu razvneto zavzemal za teritorialno integriteto Ukrajine in je osamosvojitev Krima potisnil v sfero nostalgije komunistov, ki nikoli niso bili prevzgojeni. Krimski incident je pripisal pohlevnosti zavezništva Nato, ki ni zavzelo Gruzije in Ukrajine takrat, ko je bil čas za to. Zanimivo. Nekdanji komunist, ki črpa politično legitimnost iz referenduma o razbitju suverene države, referendumu v sorodni republiki odreka legalnost in se zavzema za vojaški imperij. Na Krimu Nato razumejo kot oboroženo krilo Evropske unije, oboje pa ima sedaj status teroristične organizacije. Logika, ki je veljala pred petindvajsetimi leti, danes ne velja več. Velja njeno nasprotje. Kakšna logika je to?

Največji slovenski filozof znanosti dr. Andrej Ule, ki je doktoriral iz osnovnih filozofskih problemov sodobne logike, o tem nima dilem.

»To je že Kant ugotovil,« je rekel v kabinetu na filozofski fakulteti v Ljubljani. »Če lahko hkrati trdiš A in ne-A, to pomeni, da subjekt trditve ne obstaja. O nečem, kar ne obstaja, lahko mirno trdiš A in ne-A. Oboje je prazno. Dokaze najdeš za eno in drugo, ker ni nobene podlage. Če ljudje subjekta sodb ne jemljejo resno, to niso prave propozicije. Samo igraš se, da nekaj trdiš.«

Ule je veteran uporniške politike, ki je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja organiziral zasedbo fakultete in mu razumevanje radikalne politike ni tuje.

»Pri slovenskih osamosvojiteljih gre za to,« je sklenil. »Svoboda, pravica do odcepitve, samoodločba narodov pri Sloveniji da. Sedaj pri Krimu pa ne. Pa ne samo pri Krimu. Če bo na Škotskem prišlo do godrnjanja, bomo tudi rekli ne. Če bo v Španiji prišlo do nove baskijade, prav tako. To pomeni, da že v prvem primeru niso resno mislili. Osamosvojitev je bila sredstvo za nekaj drugega. Zato lahko rečejo karkoli.«

Po vilenski deklaraciji je težko biti logičen ob zavzemanju za teritorialno integriteto suverenih držav. Vendar so osamosvojitelji nekdanji marksisti, ki vedo, da v politiki ne gre za teorijo, ampak da praksa velja. S tem imajo težave Američani. Kako boš Putinu solil pamet s spoštovanjem teorije mednarodnih pravil, medtem ko čez Pakistan umikaš vojsko iz Afganistana? Težko. Irak pa se v tem kontekstu ne sme niti omenjati. Invazija je za seboj pustila neodvisni Kurdistan, ki sodeluje v vojni s sosednjo Sirijo, na severu, na jugu pa so šiiti in suniti v vojni za razdelitev države in v Siriji za oblast nad njo. V Vilni in Varšavi težko kaj konsistentnega rečejo o teritorialni integriteti. Lahko se samo zapletajo v paradokse. Putinu ni treba skrbeti, da bi ga uničili z logičnimi sodbami.

Evropska unija je Ukrajina

Nad Kirenijo na severu Cipra je mogočna beneška trdnjava. Tam, kjer danes stojijo njeni trdni zidovi, je bila že v rimskih časih utrdba, grad je tam stal pod oblastjo Bizanca, med križarskimi vojnami je tam stanoval Rihard Levjesrčni, Benečani pa so iz utrdbe naredili solidno obrambno trdnjavo, ki je zdržala tudi topovski ogenj in so jo uporabljali tudi Angleži, ko je bil Ciper njihova kolonija. Tisto kamenje je spomenik evropske zgodovine. Kirenija danes stoji trdno na zemljevidu Evropske unije. Vsako pomlad konec maja ali začetek junija jo v nizkem letu preleti eskadrilja ameriških lovcev f-15. Naredijo nekaj akrobatskih krogov in letijo naprej proti Nikoziji, kjer v severnem delu mesta poteka vojaška parada. Ozemlje je evropsko. Prebivalci lahko dobijo potne liste Evropske unije. Vojska pa je turška, država se imenuje Turška republika Severni Ciper. Je hkrati samostojna država in okupirano ozemlje. Njen teritorij je del EU, ki pa politične strukture in državne uprave ne priznava. Za EU zemlja in kamenje na tleh obstajata kot njen integralni del, tisto, kar je nad zemljo, pa je fikcija. Za severne Ciprčane je še bolj zabavno. Na njihovem ozemlju je EU fikcija, če pa gredo v Nikoziji čez razmejitveno črto, lahko dvignejo svoj evropski potni list. En del Evropske unije je prav toliko okupiran kot sirska planota Golan. Tako je od 20. julija 1974, ko je turška vojska zasedla severni del otoka. Leta 1983 je republika razglasila samostojnost. Sodišče Združenih narodov je takrat presodilo, da »mednarodno pravo ne vsebuje nobenih prepovedi deklaracije neodvisnosti«.

Zgodba je poučna. Na Cipru so živeli Grki in Turki. Otok je razglasil samostojnost od britanskega imperija leta 1960. Grki so ga hoteli združiti z Grčijo, Turki so ga hoteli razdeliti. Grško prebivalstvo otoka je gojilo upanje, da bo mogoče nad Turki izvesti manjši genocid. Leta 1974 je grška vojaška hunta iz Aten na otoku izvedla državni udar, ki ga je Turčija izrabila kot pretvezo za vojaško zasedbo severnega dela otoka. Države ne priznava nihče razen Turčije, za Združene narode je ozemlje pod turško okupacijo, za Evropsko unijo, ki je medse sprejela Ciper, pa ozemlje EU. Severni Ciper je prav toliko del Evropske unije, kot je sedaj Krim del Ukrajine. Oba sta lisi na fantazijskih zemljevidih.

Rusom se za Krim ni treba bati. Nihče ne bo interveniral. Le Krimčani bodo čez čas spoznali, da razglasitev samostojnosti in takojšnja priključitev Rusiji morda ni bila najboljša ideja. Morda bodo prišli na idejo, da bi se ponovno pogajali. Ampak takrat bomo že govorili o ruski pomladi.