Okopavanje besede, kultura pogojno, ima torej tudi, tokrat še predvsem, politično moč. Neznanka ostaja (kolumno oddajam v četrtek), ali se je Dimitrij Rupel prijavil tudi na razpis za kraljevanje Cankarjevemu domu. Redosled novic je pač redosled, Neda Pagon bi si zaslužila posebno kolumno, se opravičujem, da sem jo takole sprešala v teme tedna. Naša nova častnica umetnosti dobro ve, da je beseda moč, naboj, orožje. Ne preseneča torej nespodobno povabilo državnozborske preiskovalne komisije Tonetu Partljiču, Vladimirju Rukavini, Vesni Vuk Godina in Borisu Vezjaku na zaslišanje o ekstremizmu. Na podlagi anonimke. Tudi beseda anonimnežev ima (pre)cenjeno moč. Branko Grims se prav tako, ironično, ne moti. Pravi, da drugod Kafko berejo, mi ga pa živimo. Sledi logično razumevanje: drugod je Branko Grims literarni junak, mi pa imamo živo verzijo.

Beseda, kultura so torej naboji tega tedna. Ironija je tudi v tem, da tisti, ki jim je sicer malo mar za kulturo, umetnost, besedo, literaturo, spomin, prav te postulate te dni jemljejo v roke kot dragoceno orožje. Denar za demagoško kampanjo o arhivih bi bilo bolje porabiti za posodobitev, približevanje standardom, vlaganje v arhive. Kolikokrat je glasnogovornike o zapiranju arhivov dejansko zaneslo v arhive? Vedo, kaj vse skrivajo, vedo, da je obisk arhiva časovni preskok, da zlagajo zaprašene papirje, filme rolajo s filmskega traku (in ga s tem nehote uničujejo)? So kdaj prej kričali, da je treba materiale digitalizirati, primerno zaščititi do te mere, da bi arhiv prenesel bobni napad in še vedno ohranil materialne dokaze spomina? So iskali proračunski denar, donatorje za arhiv? Vem, retorična vprašanja.

Moti me tudi, da vse bolj lačno ljudstvo nespodobno vabijo na drage referendume, kjer se, recimo, izjasnjuje o erteve zakonu in arhivih. Pardon, tokrat bo strošek pol manjši, samo dva milijona evrov in še nek drobiž. Če bi ta denar vložili v arhive ali karkoli drugega v kulturi, bi nam bilo res lepo in dobro. Ampak ne, to ni pomembno, če bi to kdo storil, bi se razpasla debata o kulturi kot o proračunskem vampirju, ko pa na plečih našega teritorija izvajajo vojne, no, ideološke boje in trošijo denar, ki ga nimamo, je pa ok. O tem naj odloča stroka, ne pa laiki, verniki, ignorantje, ljubiteljski sledilci kulturne politike (slednje je na moj račun). Volilci skratka, zlate ribice. Moj argument pade na postulatu, da smo demokratična družba. Morda bi pa morali pred referendumskimi postajališči vsi najprej izpolniti anketni list, s katerimi bi preverjali, ali smo sploh opravilno sposobni soditi o zadevi na referendumu. Ideja za resničnostni šov ali vsaj skrito kamero. Tiste vidne kamere pa bi tako lažje zumirale teme, ki zaradi ideološkega peska in megle zakrivajo za nas bolj pomembne zadeve. Magla svuda, magla oko nas pa bi lahko postala naša nova himna.

Ironično in logično je tudi, da so na zbirnih mestih nabiranja podpisov proti zapiranju arhivov agitirali tisti, ki o tem nič vedo. Ali pa sem samo jaz imela to (ne)srečo, da sem naletela na entuziastične nestrokovnjake. Po krajši anketi, zakaj nabirajo podpise, kakšna je razlika med obstoječim in novim zakonskim predlogom, kaj je prejšnji naredil dobro, slabo, kaj ta zares spreminja, so bili odgovori, no, bolje mantre, ene in isti. Mafija, udba, zaklepanje. Logično je, da so nabrali podpise tistih, ki o tem vedo toliko ali še manj kot pobiralci podpisov. Sem pa res naivna.

Ko nam tako nespodobno pulijo denar, ki ga ni (imam pa zato vse več časa), lahko ugotovim, da upanje umira zadnje. Še vedno mi ostane komisija za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki ji predseduje Eva Irgl. Si predstavljate dopis, v katerem opozarjam, da se mi kot udeleženki v kulturnem prometu trg, ki ga ni ali pa vsaj ne deluje, nevarno zožuje. Dodam, da denar za delo, ki ga opravljam, vse bolj kopni, tudi zahvaljujoč referendumom na kulturne teme, in da me zanima, kako je sedaj s temi enakimi možnostmi. Brezvezna ideja. Bom raje vzela orožje v roke. Knjigo, recimo. Neda Pagon je, med obilico drugih, poskrbela tudi za prevode del Tzvetana Todorova. Ta pravi, da se ne bi smeli samo boriti proti zlu v imenu dobrega, pač pa bi se morali zoperstavljati tudi gotovosti ljudi, ki trdijo, da vedno vedo, kje se da najti dobro in kje zlo.

Odlično, počutim se varno in močno s knjigo v roki. Pa še orožnega lista ne potrebujem, da streljam (berem, pišem) naokoli.