Le nekaj mesecev preden so pripadniki vojske aretirali civilno osebo Milana Smolnikarja, je recimo šef specialne enote policije Vinko Beznik v intervjuju za Mladino izjavil, da so se policisti borili in hrabrili teritorialce, ki so na bojnih linijah jokali. Provokacija. A gotovo je šlo tudi za kaj drugega. Ni namreč malo tistih, ki menijo, da je afera v Depali vasi nekakšen zaključek ali vsaj nadaljevanje afere Orožje. Pravzaprav večina analitikov, ki so skeptični do nasilnega posredovanja proti Milanu Smolnikarju, meni, da je šlo za to, da so hoteli kriminalisti pripadnikom obrambnega ministrstva dokazati nezakonito trgovino z orožjem. Morda drži oboje: da je šlo tako za prestižno tekmo med dvema represivnima organoma kot za finalne obračune v zvezi s trgovino z orožjem.
Kakorkoli, dejstvo je, da so 20. marca 1994 zvečer štirje pripadniki vojske, natančneje 1. specialne brigade MORIS, v Depali vasi pri Domžalah ustavili avtomobil tajnega policijskega sodelavca Milana Smolnikarja in ga aretirali, ker naj bi imel Smolnikar po njihovem v avtu ponarejene tajne dokumente (po mnenju policijske strani pa naj bi mu dokumente izročil takrat še pripadnik specialne brigade Moris Mitja Kunstelj). Vojaška stran je trdila, da je imela Smolnikarja pravico aretirati (in slučajno še pretepsti?), ker je bil vohun, policijski sodelavec, kritiki takega ravnanja vojakov pa so si bili edini, da je šlo za civilista in da je vojska s svojim posegom v civilno sfero prekoračila svoja pooblastila (spomin na afero JBTZ oziroma na poseg JLA proti civilistom je bil tedaj še zelo živ). Smolnikar, ki ni hotel izstopiti iz svojega avta, jih je dobil s puškami, potem ko so ga poškodovanega zasliševali na obrambnem ministrstvu, pa je končal v kliničnem centru. Fotografije njegove povezane glave, ki so obkrožile Slovenijo, niso bile ravno reklama za našo vojsko.
Takratni premier Janez Drnovšek je zaradi dogodkov v Depali vasi (in na pritisk javnosti) »odstopil« tedanjega obrambnega ministra Janeza Janšo, a so sčasoma svoja dotedanja mesta izgubili praktično vsi, ki so bili vpleteni v afero. Pravzaprav se je (paradoksalno) edini v državni politiki obdržal Janez Janša, ki je že na državnozborskih volitvah leta 1996 svojo SDS (takrat Socialdemokratska stranka Slovenije) s 3,4 odstotka glasov (1992) spravil na 16,1-odstotno volilno podporo, leta 2004 pa je na volitvah zmagal. Ampak to je že druga zgodba. Z afero Depala vas je zvezanih še vrsta podrobnosti, ki jih na tem mestu ne bomo podrobno opisovali. Raje bomo danes, dvajset let kasneje, dodali današnje videnje dogodkov tistih, ki so bili v Depali vasi na takšen ali drugačen način zraven, in iz njihovih interpretacij bomo izvedeli še nekaj podrobnosti.
Je resnica zapisana v knjigah?
Drago Kos je bil v tistem času kriminalistični inšpektor, ki je preiskoval poosamosvojitveno trgovino z orožjem. Na vprašanje, kaj se je pravzaprav zgodilo v Depali vasi, danes odgovarja, da so bile stvari enostavne: »Šlo je za načrtne ukrepe ministrstva za obrambo, ki so se izvajali izključno s ciljem odvrniti pozornost od trgovine z orožjem, v katero so bili vpleteni najpomembnejši možje na obrambnem ministrstvu, in onemogočiti notranjemu ministrstvu, da bi preiskalo kazniva dejanja, povezana s to trgovino.« Kos pravi, da je največja neumnost trditev nekaterih, da je šlo za spor med notranjim in obrambnim ministrstvom o tem, kdo ima več zaslug za osamosvojitev. »Za noben spor ni šlo, policija je delala tisto, kar je po zakonu morala: preiskovala je kazniva dejanja, povezana s trgovino z orožjem, ministrstvo za obrambo pa se je takšni preiskavi želelo izogniti.«
Kljub temu, da so na koncu mnoge funkcionarje razrešili, je dejstvo, da zaradi afere niso nikogar obsodili. »Takratno tožilstvo je sprejelo nekaj skrajno nenavadnih odločitev o zavrženju kazenskih ovadb, katerim se je grenko smejala celotna slovenska kriminalistična policija in siceršnja strokovna javnost,« se spominja Drago Kos. Zaprosili smo ga, naj oceni ravnanje nekaterih drugih akterjev afere. O tožilki Barbari Brezigar, ki je vodila primer, je tako Kos prepričan, da je o zadevah, povezanih z Depalo vasjo, odločala na način, za katerega upa, da ga v Sloveniji ne bomo nikoli več videli. O Janezu Janši meni, da je bil motor ministrstva za obrambo in najpomembnejši človek, ki je na vsak način hotel onemogočiti delo policije. Notranji minister Ivo Bizjak je bil v začetku zelo sumničav do ukrepanja policije, ko je ugotovil, da v resnici samo preiskuje kazniva dejanja, pa ji je bil v veliko pomoč in je noč, ko je Moris napadel Smolnikarja v Depali vasi, prebedel s kriminalisti. Po Kosovem mnenju je bil zato tudi razrešen. Kos še pravi, da je bil premier Janez Drnovšek človek, ki je hotel na vsak način mir v svoji politični hiši, ko pa je videl, da je šla zadeva predaleč in bo Janša moral oditi, je to kompenziral z nepotrebnimi razrešitvami in upokojitvami na strani policije.
Podobna vprašanja smo zastavili Rudiju Mogetu, poslancu, ki je vodil eno izmed parlamentarnih preiskovalnih komisij o trgovini z orožjem. Moge ni bil tako decidiran kot Kos: »Pozornost vzbujajoč nečedni dogodek Depala vas je samo eden v mozaiku nerazčiščenih afer, ki nazorno kaže, kako so nekateri politiki ali politične stranke izrabljali svoj vpliv za dosego ali prikrivanje lastnih ciljev in pri tem zlorabljali tudi orodja, ki so jim bila zaupana z izvolitvijo. Državljani si v preteklosti niso mogli ustvariti celotne slike nečednega dogodka, danes pa je to mogoče, če si preberejo določene knjige.« Po mnenju bivšega parlamentarnega preiskovalca so dela, ki razkrivajo resnico, napisali Matjaž Frangež, Brane Praznik, Matej Šurc in Blaž Zgaga.
Novinar Blaž Zgaga pravi, da je večina resnic o Depali vasi objavljena v dveh poglavjih tretje knjige trilogije V imenu države. »Nasilna aretacija je bila vrhunec procesov, ki so imeli svoj izvor v nezakoniti trgovini z orožjem,« je prepričan Zgaga, ki meni, da je bila v času Depale vasi Slovenija celo na robu državnega udara. Ko ga povprašamo po glavnih udeležencih, jih opiše takole: »Tožilka Barbara Brezigar je ščitila Janeza Janšo. Janša je ščitil sebe in svoje trgovanje z orožjem. Ivo Bizjak je bil profesionalen, vendar ni najbolje vedel, kje se je znašel. Drnovšek pa je vedel veliko, a je kljub temu predlagal razrešitev Janše prepozno, šele ko ni imel več druge izbire.«
Vinko Beznik, takratni šef specialne policije, je v intervjuju devet let po dogodkih, leta 2003, povedal, da so bile njegove enote v pripravljenosti, ker so vedeli, da specialna brigada Moris pripravlja napad nanje. Čez nekaj dni je Beznikove izjave malce omilil Ivo Bizjak, a se publika ni mogla znebiti občutka, da se policisti in vojska v času Depale vasi niso samo malce sprli. Tudi zato, ker je Bizjak v izjavi namignil, da je pred dogodki v Depali vasi veljala povečana stopnja varovanja oseb in objektov.
Stare zamere in nova odkritja
Teden, ki mineva, je prinesel še dva nova pogleda na dogodke v Depali vasi. Najprej je svoj pogled obelodanil Janez Janša. Ob predstavitvi druge, dopolnjene izdaje Okopov je pripravil nekaj novih dokumentov in podatkov, ki naj bi pričali, da so bili dogodki v času Depale vasi organizirani zato, da bi ga izbrisali s slovenske politične scene. Po Janševih besedah naj bi policija delovala nelegalno in celo poskušala izvesti državni udar. Janša z dokumenti dokazuje, da je bil v Slovenijo pripeljan Radenko Radojčić, agent Kosa, specialist za psihološko in propagandno vojno, ki naj bi pomagal pri zamenjavi oblasti v Sloveniji. Janševi nastopi so posredno gotovo nagovarjali tudi višje sodišče, ki razsoja v zadevi Patria, a svoje ostre puščice je usmeril v čas Depale vasi pred dvajsetimi leti, ko naj bi skupino za njegovo odstranitev vodil predsednik države Milan Kučan.
V knjigi je objavljen tudi rokopis Mitje Klavore, tedanjega direktorja kriminalistične policije, iz katerega izhaja, da so na notranjem ministrstvu pripravljali državni udar. Janša je še povedal, da so takratnega predsednika vlade Janeza Drnovška o dogodkih, povezanih z Depalo vasjo, obvestili šele potem, ko so se zgodili.
Drugačen pogled na Depalo vas je predstavil ravno Mitja Klavora, ki bo zaradi nekaterih izjav ob ponatisu Okopov Janeza Janšo tožil. Tako vsaj je ta teden napovedal v Nedeljskem dnevniku, kjer je obtožbe o pripravah na državni udar odločno zanikal. »Zanikam, da sem pripravljal dejanja, ki bi lahko bila podobna udaru proti lastni državi, zanikam, da sem delal načrte za državni udar, zanikam znanstvo z nekim domnevnim hrvaškim inštruktorjem in zanikam resničnost celotnega Janševega konstrukta. Ali je komu v tej državi ali na tem svetu logično, da bi pripravljal državni udar in za soglasje prosil predsednika države in vlade?« se sprašuje Klavora, ki izpostavlja pričevanja Mitje Kunstlja, človeka, ki je najprej delal v specialni brigadi Moris, potem pa se je obrnil proti svojim tovarišem. Danes objavlja svoj blog. Po Klavorovem mnenju je ta zanimiv v tistem delu, ko govori o delovanju sistema, ki ga je vzpostavil Janez Janša preko Toneta Krkoviča, Andreja Lovšina in nekaterih drugih najbližjih ljudi. Že mogoče. Je pa dejstvo, da skesancev, ljudi, ki so po predanem delu v represivnih sistemih nenadoma ugotovili, da delajo napako, publika navadno ne jemlje povsem resno. Pa naj gre za Radenka Radojčića, Mitjo Kunstlja ali za druga globoka grla, ki na svoj način sporočajo, kaj so videli, in predvsem, kaj so slišali.
Afera Depala vas je ena tistih zgodb, ki so Slovenijo globoko razdelile, udeleženci pa so še vedno zelo jezni drug na drugega. Dodaten pospešek je dvajseta obletnica dobila, kot smo že omenili, tudi s pričakovanjem sodbe višjega sodišča v procesu Patria.
