Seveda je razumljivo, da se v vladi zaradi tega ne žrejo kaj dosti. Odgovornost je le še ena beseda, tako kot transparentnost, davčna predvidljivost, komunikacija... So sicer fine za valjanje po ustih, a malo preveč zahtevne, da bi jih udejanjili. Kot kaže, glave ne bodo letele, funkcionarske in uradniške plače pa so tako in tako zabetonirane. Zato kakšnega kesanja ljudje niso dočakali ne od pristojnega ministra Uroša Čuferja, ne od njegovih uradnikov, ne od geodetske uprave, ne od zemljiške knjige... Državljanom, ki so imeli »sitnosti in delo« z urejanjem podatkov, se je uspelo opravičiti le premierki Alenka Bratušek.

Pa še ta je zraven takoj navrgla, da lahko le lastniki uredijo svoje podatke. In ob več drugih priložnostih povedala, da se davek na nepremičnine uvaja že od leta 2006, ko je bilo že v prvi člen zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin zapisano, da se ga sprejema zaradi davka. Državljani so torej vedeli in imeli dovolj časa, da bi se na davek pripravili in uredili svoje podatke.

Ob tem je premierka (tako kot celotna vlada) zamolčala vsaj tri stvari. Da vsaj toliko časa kot državljani tudi država ve za to uvedbo nepremičninskega davka. Da pravzaprav država nekaj hoče od državljanov in ne obrnjeno in je zato vlada tista, ki se mora pripraviti, sprejeti ustrezne predpise in poskrbeti za pogoje – vsaj uporabne evidence, na primer, ki ji bodo omogočili pobiranje davka. Zato državljani niso prav nič sami krivi, da zdaj skačejo naokoli in stojijo v vrstah. Še več. Pravni strokovnjak dr. Rajko Pirnat je opozoril, da še danes na primer v nobenem zakonu ne piše, da mora posameznik svojo lastnino vpisati v zemljiško knjigo. Čeprav zaradi napovedane ukinitve nerezidenčnosti to ni več tako pomembno, noben zakon tudi ne zahteva, da bi moral posameznik, ki ima urejeno stalno prebivališče, zaradi nekih novosti, kot je prijava bivališča do številke stanovanja natančno, spet na upravno enoto.

Vlada si je pri uvajanju nepremičninskega davka dovolila nedopustne napake. Namesto da bi vodila projekt, se ji je v očeh svetilo le 200 milijonov evrov. To sta nazorno pokazala tako finančni minister Čufer kot infrastrukturni minister Omerzel, ki niti proti koncu februarja, ko so se že pokazale tudi razsežnosti lukenj v evidencah, o davku še vedno nista vedela prav veliko. Omerzel pa se je še dodatno blamiral z napačnimi pojasnili. Medtem ko so si uradniki na finančnem ministrstvu očitno brez »glave« in glave približno pol leta izmišljevali, kaj bo in česa ne bo v nepremičninskem zakonu, nato pa so zakon dober mesec dni mleli še državnozborski poslanci, se nihče v vladi ni spomnil, da bi bilo dobro ta čas recimo izkoristiti za testiranje in prevetritev evidenc, njihovo povezovanje, preizkušanje uresničljivosti zamisli ali, bog ne daj, načrtovanje morebitnih tveganj in iskanje rešitev, kako se tem tveganjem izogniti.

Ne, ne, na noge je bilo treba spraviti na sto tisoče ljudi, da je vlada že sredi izvajanja zakona dojela svoje največje kikse (kajti nanje je bila opozorjena že prej), zdaj pa čakamo, ali bo cunami sprožilo še ustavno sodišče. Javnofinančne potrebe gor ali dol, tako se ne dela.