Pisatelj Guy de Maupassant je rad posedal v restavraciji na Eifflovem stolpu, vendar zato, kot je zatrjeval, ker je to edini kraj v Parizu, od koder te grozote, torej Eifflovega stolpa, ni videti. Guy de Maupassant je bil namreč eden iz Odbora tristotih – tega so sestavljali arhitekti, pisatelji in umetniki, ki so ostro kritizirali projekt Eifflovega stolpa: »Mi, pisatelji, slikarji, kiparji, arhitekti in strastni ljubitelji nedotaknjene lepote Pariza, z vsem ogorčenjem protestiramo proti postavitvi tega nepotrebnega in groznega Eifflovega stolpa... Kar predstavljajte si, kako se bo ta vrtoglav in smešen stolp dvigal nad Parizom kot ogromen tovarniški dimnik in s svojo barbarsko maso zmlel Notre Dame, Louvre, stolp sv. Jakoba...«
Boter stolpa Gustave Eiffel je na kritike odgovarjal s primerjavo zgradbe z egipčanskimi piramidami: »Moj stolp bo najvišja stavba, ki jo je človek kdaj zgradil. In zakaj bi nekaj, kar občudujemo v Egiptu, postalo grozno in smešno v Parizu?« Predvsem pa je imel prav glede tega, da bo stolp, ko bo enkrat zgrajen, ustvaril povsem drugačen vtis kot njegovi papirnati načrti, ki jih zdaj tako kritizirajo.
Spomenik umetnosti inženirstva
Eifflov stolp (La Tour Eiffel), ena najbolj znamenitih in prepoznavnih francoskih kulturnih ikon, je bil zgrajen pred 125 leti (1889), s spodnjim obokom kot vhodom na svetovno razstavo v Parizu. S svojimi 324 metri je bil tedaj najvišja konstrukcija na svetu, ki je ta rekord obdržala vse do leta 1930, ko jo je prekosila Chryslerjeva stolpnica v New Yorku. Stolp ima tri nivoje, do prvih dveh vodijo stopnice (300 do prvega in prav toliko od prvega do drugega), tretji nivo pa je na višini 276 metrov – tudi do tega nivoja se vzpenjajo stopnice, toda za obiskovalce je dostopen samo z dvigalom, ki sicer pelje tudi do prvega in drugega nivoja.
Zamisli o najvišjem stolpu na svetu je botrovala ideja, da mora Francija na svetovni razstavi leta 1889 res nekaj pokazati svetu, še toliko bolj, ker se je datum razstave ujemal s stoletnico francoske revolucije. Prve načrte za novi stolp sta leta 1884 naredila Maurice Koechlin in Emile Nouguier, inženirja pri Compagnie des Etablissements Eiffel. Sam Eiffel nad načrti sprva ni bil navdušen in je naročil nadaljnje študije pri projektu; njegovima inženirjema se je pridružil vodja arhitekturnega oddelka pri Eifflovem podjetju Stephen Sauvestre, ki je štirim nosilnim traverzam dodal dekorativne oboke in stekleni paviljon na prvem nivoju. Tako dopolnjen in olepšan projekt je Eiffel odkupil in njegove načrte in skice pokazal na pariški razstavi dekorativnih umetnosti leta 1884. Naslednje leto je projekt predstavil Društvu inženirjev (Société des Ingénieurs Civils) in svojo predstavitev sklenil z besedami: »Ta stolp bo ne le izraz francoske veličine, marveč tudi spomenik moderne umetnosti inženirstva in stoletja industrije in znanosti, ki so ga pripravljala velika znanstvena odkritja 18. stoletja in francoska revolucija.«
Toda potem se v zvezi s tem projektom ni nič zgodilo, dokler novi francoski minister za trgovino Edouard Lockroy ni sprejel proračuna za svetovno razstavo in postavitev Eifflovega stolpa na Marsovem polju. Po pogodbi, podpisani 8. januarja 1887, je ministrstvo podprlo projekt z 1,5 milijona frankov, torej z manj kot četrtino ocenjene vrednosti projekta, ki je znašala 6,5 milijona frankov, toda Eifflova družba je bila upravičena do vseh prihodkov od komercialnega izkoriščanja stolpa med svetovno razstavo in še v naslednjih 20 letih. Eiffel je potem ustanovil posebno družbo, ki je upravljala stolp.
Spaja ga 2,5 milijona zakovic
Januarja 1887 so začeli kopati in graditi betonske temelje za štiri noge stolpa. To delo je bilo končano junija, v tem času pa so inženirji izdelali tudi kopico načrtov za 18.000 različnih delov jeklene konstrukcije, ki bo postavljena na teh temeljih. Prve komponente stolpa so po teh načrtih izdelali v tovarni Levallois-Perret v bližini Pariza in jih pripeljali na vozovih, ki so jih vlekli konji. Vsa jeklena konstrukcija stolpa je speta z dvema milijonoma in pol zakovic, ki so bile izdelane do milimetra natančno. Vsaka noga stolpa je bila podložena s hidravličnim vitlom, ki je vsak prenesel težo 800 ton. Gradnja stolpa je bila videti tako nevarna, da so nekateri pariški časopisi Gustava Eiffla pošiljali v norišnico, toda Eiffel je raje poskrbel za varnostne ukrepe, tako da se je med 300 delavci, ki so gradili njegov stolp, samo en smrtno ponesrečil.
Glavna dela so bila dokončana ob koncu marca 1889, kar je Eiffel proslavil tako, da je na stolp popeljal skupino vladnih predstavnikov in novinarjev. Ker dvigala še niso delovala, so morali iti po stopnicah. Večina druščine je obtičala na drugem nivoju, do vrha pa so priplezali le inženir Nouguier, predsednik pariškega mestnega sveta ter novinarja Figaroja in Le Monda. Za javnost je bil stolp odprt šele devet dni po odprtju svetovne razstave 6. maja 1889 in že prvi dan je kar 30.000 obiskovalcev premagalo vseh 1710 stopnic do vrha (dvigala namreč še vedno niso delala). Ob koncu svetovne razstave je stolp obiskalo že skoraj dva milijona ljudi (do leta 2010 pa že 250 milijonov). Med prvimi obiskovalci je bilo tudi nekaj slavnih imen: valižanski princ, igralka Sarah Bernhardt, Buffalo Bill Cody, ki je na razstavi sodeloval s svojo predstavo Wild West Show, in ameriški izumitelj Thomas Alva Edison. Leta 1964, ko je bil francoski minister za kulturo pisatelj André Malraux, je Eifflov stolp dobil uraden status zgodovinskega spomenika. zv
