Tako ob potrjevanju sedanje vlade marsikdo ni verjel, da bo nova ministrska ekipa dolgo zdržala. Očitno niti Bratuškova ne. »Prva prioriteta vlade je pripeljati Slovenijo varno do volitev,« je poudarila v nagovoru poslancev. Njena napoved, da bo šla ob letu dni v parlament po zaupnico, je izzvenela predvsem kot poskus kupovanja časa.

A je vlada, čeprav je padala iz ene krize v drugo, prvo leto preživela. Spodjedala so jo izsiljevanja koalicijskih partnerjev, zlasti prvaka DeSUS Karla Erjavca, ki je grozil z odhodom ob načrtovanju vsakega, njegovi najštevilnejši volilni bazi – upokojencem – neljubega ukrepa, in nenehno premierkino popuščanje. Majale so jo afere članov ministrske ekipe: zaradi črnograditeljstva se je moral že pet dni po imenovanju posloviti minister za infrastrukturo in prostor Igor Maher, dodeljevanje državnih subvencij njegovemu podjetju je odneslo gospodarskega ministra Stanka Stepišnika, ovadba NPU visi nad ministrovanjem Romana Jakiča... Koalicijo so ogrožala kadrovanja po principu »važno je, da je naš«, katerih sinonim je postalo politično nastavljanje Gašparja Gašparja Mišiča. Pa katastrofalni zakonski projekti, med katerimi še zlasti izstopa uvajanje nepremičninskega davka. Slabijo jo odnosi v največji vladni stranki: s tem ko Bratuškova vajeti PS ni prevzela z izvolitvijo na kongresu, je nenehno na udaru Jankovićevih rušilnih prebliskov.

Tudi ob prvi obletnici črnim oblakom nad vlado ni videti konca. Nakupi poceni letalskih vozovnic majejo ministrski položaj Gregorja Viranta. Še zlasti zaradi njegovega nenehnega postavljanja v vlogo moralnega razsodnika, ko gre za ravnanja drugih politikov, bo tudi marsikateri koalicijski poslanec v skušnjavi, da bi interpelacijo proti notranjemu ministru podprl. A bi odhod prvaka DL iz vlade, če se zanj ne bo odločil sam, skoraj gotovo pomenil tudi odhod njegove stranke iz koalicije in torej padec vlade. Prav tako so lahko nov vir koalicijske nestabilnosti bližajoče se evropske volitve. Če ne bo PS pred tem na kongresu dokončno razčistila odnosov v vrhu stranke in bo na njih dosegla slab rezultat, bo njen ustanovitelj dobil nov polet. Poleg tega je pred koalicijo polarizirajoč projekt prodaje državnega premoženja...

Koalicija ni danes torej nič bolj enotna, kot je bila pred letom dni, Alenka Bratušek nič močnejša, kot je bila tedaj. Njen najmočnejši zaveznik je odsotnost alternative – možnosti, da bi se oblikovala nova koalicija, ne da bi se prej podali na volitve, pravzaprav ni. Predčasnih volitev pa si v tem trenutku nobena parlamentarna stranka ne želi. Še toliko manj so nad njimi navdušeni z vseh vetrov nabrani in neprepoznavni poslanci, ki bi jih te gotovo odpihnile s političnega prizorišča.