Tako smo izvedeli, da je Kleopatra vsako jutro v kisu raztopila biser in si ga privoščila za zdravje, kot tudi, da je bila kuhinja starih Rimljanov vse do uporabe kisa pravzaprav dolgočasna in skoraj neprebavljiva. Vsem zgodovinskim dejstvom navkljub pa je dober kis danes težko prodati. Radi postopamo pred policami oljčnega olja in obenem modrujemo o razlikah med lego in sorto, radi poslušamo mesarja, ribiča, celo pri izbiri ustrezne sojine omake smo dosledni. Pri kisu pa se najpogosteje zadovoljimo s cenenimi balzamičnimi kisi, ki zaradi višje vsebnosti sladkorja in dodanih arom delujejo nekako manj kislo.
Nekaj ur po končani konferenci smo kuhali – novinarjem, trgovcem, kuharjem, uporabnikom smo dokazali veličastnost dobrega kisa. Kis kot kislina je namreč v hrani zelo pomemben. Slovenci ga radi polivamo po solati, še bolje po regratu, morda rahlo segretega s krompirjem in panceto, zelo radi v kis vlagamo, sicer najraje v tistega belega, torej brez barve in pravega okusa. Na Kobariškem je priljubljena poštoklja (z dobrim octom in krompirjem zmečkana zelenjava z vrta ali travnika, ki je prerasla in zato postala pretrda za presno uživanje), ki smo jo v Hiši Franko včasih postregli celo namesto osvežilnega sorbeta. Danes tako modna skandinavska kuhinja temelji na kislih dodatkih; tudi v srednji Evropi divjačini tradicionalno dodajamo kislo sadje (brusnice, jabolko).
Pri avtorskih jedeh kuharji vedno upoštevamo štiri osnovne okuse, in kislo je za živahnost in veselje krožnika pravzaprav najbolj pomembno. Zato kuhajmo s kisom! Kuhajmo z dobrim kisom! Pobrskajmo za najboljšim kisom, razlika v ceni je pravzaprav neznatna, naučimo se razlik med njimi. Ustvarjanje v kuhinji in poznejše uživanje za mizo bo zelo hitro preraslo v nove, bolj vesele trenutke.
