»Od nekdaj smo klapa. Večina se nas druži od otroštva, vsi skupaj pa imamo vsaj desetletno kilometrino, saj nas ne povezujeta le glasba in veselje do petja. Še marsikaj počnemo skupaj, druži nas šport, zlasti košarka in nogomet, neizmerno radi imamo tudi morje. Zato smo že nekajkrat počitnikovali skupaj, tudi s kombijem, ki je bil starejši od nas, razigrano pripovedujejo mladi pevci, študentje Janez Lebar, brata Matej in Rok Avbelj, Blaž Berlec, Gregor Strehar in Blaž Andrejka, ki so se lansko jesen poimenovali – klapa Sidro. V zboru prepevajo slabo leto, a jih do lanske jeseni nič ni sililo v to, da si nadenejo ime. Ob lanskem lukoviškem občinskem prazniku, ko je proslavo povezovalo klapsko petje, pa so fantje pograbili priložnost in tudi sami zapeli kot klapa Sidro, pripovedujejo drug čez drugega brez vsakršnega vrstnega reda.
V besedo si segajo pravzaprav ves čas pogovora. A polni mladostnega žara in zanosa to počno tako prikupno vešče, da pogovor niti za trenutek ne izgubi niti in še manj zastane. Tako kaj hitro izvemo, da so si ime nadeli po restavraciji, kjer so odlično jedli. Prej so dolgo tuhtali med morjem različnih predlogov, a se za nobenega niso zares ogreli. Zdaj pa jim je – četudi na vrat na nos izbrani – simbol upanja in mornarjev že kar blizu src, pravi Blaž Andrejka, ki so ga izbrali za neformalnega vodjo skupine, saj edini »študira glasbo«. Pa še on pravzaprav ne študira not, marveč na filozofski fakulteti kar njeno družbeno ozadje. Trije obiskujejo gradbeno fakulteto, Janez elektrotehniko, mlajši Blaž pa je še dijak poljanske gimnazije in bo študiral španščino, etnologijo in kulturno antropologijo, ker v slednji prav tako vidi povezave z glasbo.
Ansambel Z danes na jutri
Čeprav so študijsko tako zvečine kar precej odmaknjeni od glasbe, imajo zato osupljivo čiste glasove in navdihujoče petje več kot očitno v genih. Kako tudi ne, ko so vsi bolj ali manj iz družin, kjer se prepeva, kjer so tudi sestre in bratje, starši, tete in strici, še dedki in babice vpeti v razvejano glasbeno okolje. Za nameček svoje glasove že leta urijo v številnih pevskih zborih, v prostem času pa jih tudi šolajo, eni še na nižji, Matej že na srednji glasbeni šoli, nekaj pa imajo zraven tudi zasebni učitelji. Že kot osnovnošolci so vsi obiskovali tudi glasbeno šolo Brdo in se naučili igrati tubo, harmoniko, trobento, klarinet in klavir. Takrat so imeli tudi svoj bend Z danes na jutri, ki so ga poimenovali prav po tem, kako so vadili – z danes na jutri pred vsakim nastopom.
Z izjemo pianista tudi danes vsi igrajo v lukoviški godbi. Matej, ki študira solo petje, za nameček poje še v sedmih zborih, drugi le v dveh do štirih, nasmejano seštevajo in povedo, da je usklajevanje vseh njihovih vaj in nastopov ena sama velika godlja. A bodo počasi vendarle morali dati malo prednosti svoji klapi, razmišljajo in pristavijo, da se zavedajo, da so jih s petjem neozdravljivo zastrupili prav domači pevski zbori, ki jim bodo za to večno hvaležni in jim tudi nikoli ne bodo obrnili hrbta. Tudi če uspejo, tudi če bodo čez desetletje med velikimi koncerti nastopali še malo v Stožicah, dajejo duška svoji domišljiji – in takoj skesano priznajo, da se seveda šalijo in razgaljajo le svoje najslajše sanje. Je pa res, da jim pohvale, zlasti strokovne, ki se tudi že nabirajo, zbujajo upanje, podžigajo njihovo veselje in jih prepričujejo, da bi na pevski poti vztrajali tudi, ko se bodo zaposlili, če bodo zaposlitev seveda sploh kdaj dobili.
Koncert na filozofski fakulteti
Ideja, da bi zares ustanovili svoj lasten zbor, je, kot pravijo, meso postala na njihovem prvem koncertu na filozofski fakulteti. Prej so imeli za sabo le nekaj družinskih in gostilniških zborovskih nastopov in celo morje podoknic za lastne potrebe, nadaljujejo v smehu in dodajo, da jih na zadnji podoknici, katerih uspeh merijo po tem, da jim dekle odpre tudi vrata, ni ustavil niti žled. Le dolgo so vandrali do tja, saj so bile poti zasute in ledene... A so ob treh ponoči le zapeli, se pohvalijo. Včasih morajo tudi bežati, še povedo in priznajo, da tisti že omenjeni koncert na filozofski fakulteti seveda ni bil pravi koncert. Tja jih je namreč odpeljal njihov muzikolog Blaž kar na »živo seminarsko nalogo o slovenski ljudski glasbi«. »Vsi drugi študentje so svoje naloge opremili s posnetki, meni pa se je zdela odlična ideja, da bi pripeljal fante in bi del seminarske predstavitve odpeli v živo,« se spominja Blaž in doda, da so »zažigali« in da so bili študentje navdušeni. Tako zelo, da so potem zapeli še v preddverju filozofske fakultete in spet poželi bučen aplavz.
Ni jim težko verjeti, saj so občinstvo, zlasti ženski del, podobno ogreli tudi na nedavni proslavi ob dnevu žena v moravškem kulturnem hramu. In še bolj po njem, ko so zgolj za lastno veselje prepevali še dobro uro v preddverju doma, kjer so s svojimi gromkimi glasovi želi še večji aplavz. Ženske pa so stikale glave že med proslavo in šepetale, da so pa tole zares »ta pravi« fantje. »Jim iz oči žari veselje in se vidi, da pojejo s srcem in strastjo,« mi je zaupala že malo starejša poslušalka na sosednjem sedežu, rosne oči so si brisale tudi mnogo mlajše. Spet druge so modrovale, da iz njih veje ena sama mladost, sreča in veselje in poštenje, da imajo angelske glasove, da bi jih poslušale noč in dan...
Glas gre od ust do ust
Zaslužili tudi na tej proslavi niso kaj več kot za bencin, a jih to za zdaj še ne moti, saj znajo poprijeti za vsako delo in že dolgo ne visijo več na plečih staršev. Štipendij nimajo, delati znajo tudi na kmetiji, čeprav si zdaj večino denarja prislužijo s študentskim delom, pravijo. Vse, kar vendarle pade na račun nastopov – poslušalstvo si zagotavljajo izključno (in dobesedno) z dobrim glasom, ki se širi od ust do ust –, pa dajo na kup in hranijo za počitnice na morju. Gostovali so tudi že v Vrsarju, sicer pa je njihov domet predvsem Črni graben in Tuhinjska dolina... Z denarjem, ki so si ga pripeli, so si nedavno plačali tudi dodatno izobraževanje – seminar dalmatinske glasbe, kjer so poželi strokovno pohvalo, navdušeno povedo in dodajo, da jih za zdaj ženeta predvsem strast do petja in navdušenje občinstva, pri čemer jim strokovna pohvala tudi ne škodi. Še zlasti, ker se najraje lotevajo zahtevnih pesmi, najbolj jim diši a capella glasba, štiriglasno moško petje, pojasnijo. Čeprav so klapa, to namreč še zdaleč ne pomeni, da negujejo le dalmatinsko glasbo, čeprav jim je tudi ta zelo pri srcu in ne bi imeli nič proti, če bi po njeni zaslugi kdaj kaj več časa prebili na dalmatinski obali. Doma zelo radi zapojejo tudi slovenske domače, na podoknicah pa ne gre brez Kaj bi te vprašal...
Fantje za zdaj vadijo enkrat na teden, enkrat pri enem, drugič pri drugem, enkrat v petek, drugič v soboto in tretjič v nedeljo. Če kdo zamudi, plača rundo, daljša zamuda pa je vredna kosila, nam na koncu zaupajo še recept, kako so ukrotili na začetku zelo pereč problem zamujanja. A njihove vaje, kot še pravijo, niso le hudo strogo delo, saj gre zares le polovico časa, preostanek pa je še vedno namenjen druženju in dobri volji.
