Tako bo Srbija dobila novega premierja, ki dokazuje, kako je v politiki mogoče ostati živ kljub velikanskim preobrazbam. Nekdaj zagrizeni nacionalist, član Srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja, minister za informiranje v srbski vladi v času Miloševića v letih 1998 in 2000 (torej tudi med Natovimi napadi na Srbijo) je skupaj s sedanjim predsednikom Srbije Tomislavom Nikolićem ustanovil SNS leta 2008. Še prej sta odkorakala iz radikalne stranke, ker se nenadoma nista več strinjala s protievropsko politiko. Ta Vučićeva politična zgodovina je dokaz nedoslednosti, a tudi dobrega instinkta, ki ga je spet pokazal v zadnjem obdobju. Od zadnjih, za SNS že zmagovitih volitev spomladi 2012 je Vučić na čelu stranke najprej nasledil Nikolića, potem pa postopno krepil svojo priljubljenost. To je najraje delal z razglašanjem boja proti korupciji (zaradi spornih privatizacijskih poslov denimo sodijo drugemu najbogatejšemu Srbu Miroslavu Miškoviću in desetim pomočnikom) pa tudi s približevanjem Evropski uniji in januarja letos še z začetkom pogajanj o članstvu. Kosovski vroč krompir je premeteno prepustil predvsem dosedanjemu premierju Ivici Dačiću iz vrst socialistov, ki imajo dovolj zvesto volilno bazo, da so ostali pri štirinajstih odstotkih glasov s prejšnjih volitev, volilci pa Vučiću oziroma SNS niso izstavili računa za slab gospodarski položaj in dvajsetodstotno brezposelnost, kar sta resnici na ljubo tegobi, ki Srbijo pestita precej dlje kot od začetka ere SNS.

Vučić je med predvolilnim bojem obljubljal zmanjšanje brezposelnosti, a med vrstice vmešal kanček churchillovskega obeta o znoju in solzah, ki Srbe čakajo zaradi nujnih gospodarskih reform. Te bodo boleče za desettisoče zaposlenih v 170 državnih podjetjih, ki jih čaka privatizacija, za javni sektor, ki se bo moral skrčiti, če naj država ukroti proračunski minus, za zaposlene, ki jih čakata pokojninska reforma in temeljita reforma zastarelega zakona o delovnih razmerjih, in tako naprej, kar je tudi del pogojev Mednarodnega denarnega sklada, da odobri previdnostno posojilo. Prvi preizkus bo že napoved o sprejemu 21 reformnih zakonov do konca julija. Novost je ta, da Vučić zdaj ne bo več imel možnosti, da za zastoj reform morda krivi koalicijske partnerje, tudi če si bo kakšnega našel, zato da vso pričakovano nezadovoljstvo ne pade le na njegova ramena in ramena njegove stranke. Opozicija je namreč razbita, parlamentarni prag so presegle le še tri stranke (in tri manjšinske, za katere ni volilnega praga). Če ena od teh konča v koaliciji s SNS, bo od opozicije ostalo še manj. Volilni rezultat, kakršnega je Vučić dosegel v nedeljo, je velikanski dosežek, prav takšna pa je tudi odgovornost, ki jo prevzema. Pri tem pa ne gre spregledati, da je bila volilna udeležba najnižja po letu 2000 (53-odstotna), kar kaže, kaj si skoraj polovica Srbov misli o sedanji politični garnituri nasploh.