»Sezona svetovnega pokala je končana. Bila je zanimiva, razburljiva, težka, predvsem pa posebna in nepozabna!« Tako je Vesna Fabjan po koncu nedeljske tekme v Falunu ocenila letošnjo tekaško sezono na najvišji ravni, ki ji je prinesla bronasto kolajno v Sočiju in zmagovalne stopničke na tekmi v Szklarski Porebi. »Take sezone še nisem imela,« je zadovoljna tudi Katja Višnar, ki ima ob treh uvrstitvah med deseterico tudi drugo mesto v drsalnem sprintu v Lahtiju. »Imela sem zelo visoko raven skozi vso sezono, stopničke so bile vrhunec,« ocenjuje.
Obračun sezone delajo vsi, čeprav zime še ni konec. Sledi še niz domačih tekmovanj, Višnarjeva pa želi na Norveškem izkoristiti idilične razmere še tja do konca maja, ko se bo z izjemo velikonočnih praznikov šele vrnila na jug. Tovrsten pristop in sodelovanje z olimpijskim zmagovalcem in lastnikom sprinterskega globusa Olo Vignom Hattestadom v zadnjih letih Blejki prinašata napredek. Tudi zaradi njenih 284 točk so slovenske tekačice v tej zimi osvojile skupno 644 točk, kar je največ po slovesu Petre Majdič po koncu sezone 2011, kar najbolj slikovito kaže tabela. Zanimivo je, da so osvojile več kot dvakrat toliko točk kot lani (285 točk), ko je bila sezona ocenjena kot izredno slaba in ko je že kazalo, da je glavni trener Marko Gracer obul prevelike čevlje bivšega trenerja Vladimirja Korolkeviča.
Prav skokovita bera točk svetovnega pokala v sezonah 2007–2011 je v veliki meri pokazala delo beloruskega trenerja, ki živi v Sloveniji, to sezono pa je treniral ruske biatlonke. Verjetno bi bil razlog za letošnji skokoviti porast in vrnitev na raven čez bero sezon 2010–2012 tudi prispevek Nejca Brodarja, bivšega najboljšega slovenskega tekača, ki se je kot trener in v zimi kot serviser ter testni tekač za smuči priključil ekipi svetovnega pokala. Prav težave s smučmi so bile v sezoni 2013 velika slabost ekipe.
Ob Katji Višnar in Vesni Fabjan, ki sta bili šesta in enajsta v razvrstitvi sprinta, posebna pozornost velja tudi preostalim trem tekačicam. Alenka Čebašek ima za seboj prav tako najboljšo sezono s sedmim mestom na etapi Tour de Ski v Oberhofu, ko je zelo malo zgrešila celo zmagovalne stopničke. Izjemna krstna članska sezona je za Niko Razinger. Na petih od šestih sprintov je bila med trideseterico, na njenem zadnjem v Lahtiju je bila že 13. Izjemen potencial torej. Več točk je zbrala le ena njena vrstnica, Avstrijka Stadloberjeva.
Ob konstantnem prispevku Barbare Jezeršek, ki ob Čebaškovi izgublja primat najboljše maratonke, so slovenske tekačice osvojile osmo mesto v pokalu narodov. Prehitele so Francozinje, Čehinje, Italijanke in celo vrsto tekaško uglednejših držav. Fabjanova, Višnarjeva in Čebaškova imajo skupno celo več uvrstitev med deseterico (devet) kot Rusinje, drugouvrščene v pokalu narodov. Sliši se skoraj neverjetno. Razred zase so seveda Norvežanke, ki so z malo lastnico velikega globusa Therese Johaug (zbrala je 1545 točk, torej manj kot Petra Majdič v najboljši sezoni 2009, ko je kljub 1716 točkam ostala brez velikega globusa) in kraljico Marit Bjoergen imele le veliko norveško prvenstvo tudi v Falunu.
Dejstvo je, da se ta razmerja ne gradijo z delom na najvišji ravni in le s člansko reprezentanco. Bistvo je piramida panoge, ko se na tekmi v Sloveniji zbere tudi 500 tekačev, kot februarja v Ratečah. Slovenske tekačice zmagujejo tudi na tekmah nižje ravni, kot je Alenka Čebašek na finalu celinskega pokala v Valdidentru v Italiji konec tedna. Mladinki Anamarija Lampič in Lea Einfalt sta v sezoni nanizali šest zmag v mladinski konkurenci in bili redno vsak konec tedna na stopničkah, kar je bilo že v dobi Petre Majdič šteto kot vrhunski dosežek. Tekači so druga zgodba. Drugo mesto Roka Tršana na tekmi celinskega pokala pred tednom na Rogli in 32. mesto Boštjana Klavžarja na tekmi svetovnega pokala v Szklarski Porebi, ko je za las ostal brez točk svetovnega pokala in olimpijskih iger v Sočiju, sta bili vrhunec zime. Dosežki, ki ob prevladi deklet ostanejo v senci, čeprav bi jih pred desetletjem še znali povzdigniti.