Nikoli doslej nisem javno omenjal naslednje zadeve, v kontekstu propada Nove revije pa bom to storil. Mjuša Sever, tedanja novinarka CNN, mi je dala telefonsko številko dr. Chrisa Bugajskega, direktorja Republikanskega centra za strateške študije v ZDA. Poklical sem ga. Po našem času je bila ura dve ponoči. Kolegi so izčrpani zadremali za mizo, v oblakih cigaretnega dima. Po nekaj minutah preverjanja me je gospod Bugajski vprašal, ali bi imel kaj proti, da spregovorim širšemu krogu poslušalcev. Predlog sem sprejel in prosil me je za nekaj minut, da uredijo tehnične zveze. Nato me je obvestil, da me posluša približno 150 ljudi, da pa mi bo vprašanja zastavljala skupina petih, šestih sogovornikov. Najprej jih je seveda zanimalo, kdo da sem in v čigavem imenu kličem; predstavil sem delovanje Nove revije in slovenskega PEN. Seveda so me tudi potipali, kakšne so moje zveze z ZDA. Ko sem razložil, da sem poldrugo leto gostoval na dveh ameriških univerzah in da je moj sorodnik Dennis Eckart, član kongresa in tedaj celo glavni predstavnik (speaker) demokratske stranke v kongresu, sem začutil, da mi zaupajo kot verodostojni priči dogajanj v nekdanji Jugoslaviji. Morda so mi tako pozorno prisluhnili tudi zato, ker sem spričo otroštva v Beogradu ter številnih sorodniških in prijateljskih vezi po nekdanji Jugoslaviji natančno poznal vso kompleksnost vzrokov za krvavi konflikt; nisem govoril iz sovraštva do drugih narodov, ampak iz skrbi za usodo Slovenije in ogorčenja spričo vojaške agresije. Pogovor je trajal dobro uro in pol, morda dve uri. Razgrnil sem jim potek dogodkov in odgovarjal na njihova vprašanja. Zavedal sem se, da gre za važen pogovor, vso njegovo pomembnost pa sem spoznal šele nekaj let pozneje, ko je dr. Bugajski obiskal Slovenijo in v uradnem komunikeju razgrnil, da je bil moj pogovor edini direktni stik Slovenije z Belo hišo, češ da ameriška diplomacija takrat ni zaupala uradnim slovenskim strukturam in je blokirala vse poskuse slovenske vlade za pogovor z Belo hišo. Ta informacija je bila seveda eksplozivna, a nanjo nihče ni reagiral, moj telefonski pogovor z Belo hišo je ostal zagrnjen v megli slovenske majhnosti. Ker bi ta informacija vrgla drugačno luč na zagrizen boj politikov za zasluge pri demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije, je tudi noben medij ni objavil. Te zgodbe ne objavljam zato, da bi si po toliko časa sam lastil zasluge, ampak zato, da poudarim, da se je eden izmed ključnih mednarodnih prebojev oblegane Slovenije zgodil prav s sedeža Nove revije. To vlogo bi gotovo lahko odigral tudi kdo drug, ne samo jaz; po drugi strani je očitno, da sem jo sam odigral dobro. Večer