Vpliv staršev v športu: veliko je odvisno od okolja

V sinovo karierovložili za dobro hišo denarja

Eden tistih športov, kjer je podpora staršev skoraj nujna za uspeh, je tenis. Otroci morajo začeti trenirati zelo zgodaj, kaj kmalu pride na vrsto tudi tekmovanje na turnirjih v tujini, prav poceni niso niti (dobri) trenerji. Hitro je treba povleči premišljene poteze, nemalokrat finančno tvegati, pri čemer se mladoletniki težko odločijo brez pomoči staršev. Vse to dobro ve Blaž Kavčič, slovenski teniški igralec, ki je imel srečo, da mu je bil šport položen v zibelko. »Pomembno je, da odraščaš v športni družini. To ni glavna stvar, je pa pomembna. Moji starši so bili športniki in so živeli takšno življenje. To mi je pomagalo pri odraščanju, saj sem tako dobil delovne navade. Vseskozi so me spremljali, zato so vedeli, kako je treba vplivati name,« je povedal Blaž Kavčič. »Brez podpore staršev težko postaneš vrhunski športnik, še toliko težje v tenisu, kjer brez financ ne gre. Kajti ni pomembno samo pametno usmerjanje otroka, ampak tudi dovolj denarja.«

Njegov oče je Aleksander Kavčič, nekdanji smučarski reprezentant v smuku, mama Bojana (rojena Dornig) je bila nekdaj slovenska alpska smučarska reprezentantka, stric Tomaž Dornig pa je bil mladinski smučarski reprezentant. Smučal je tudi dedek Ludvik Dornig, ki je leta 1956 nastopil na olimpijskih igrah v Cortini d'Ampezzo. Toda Blaž je raje kot smuči vzel v roke teniški lopar, ki je najljubši rekreativni šport družine Kavčič-Dornig. »Zanimivo je, da sta oba starša smučarja, jaz pa sem se odločil za tenis. Nekaj dobiš od staršev, malo pa prineseš tudi s seboj od drugod,« pravi Kavčič. »Veliko je odvisno od okolja. Jaz sem vseskozi gledal, kako sta mama in oče igrala tenis za rekreacijo. Skupaj smo se ukvarjali tudi z drugimi športi, saj smo tekli, kolesarili, igrali nogomet… Potem ti šport postane še bolj všeč. Če bi imel starše, ki bi bili računalnikarji, bi se verjetno več ukvarjal z računalniki kot s športom.«

Ko je še hodil v šolo, ga je mama pred začetkom pouka pogosto vozila na trening, nato pa je med čakanjem zadremala na klopci. Kavčičevi starši ocenjujejo, da so v sinovo kariero vložili vsaj za dobro hišo denarja, a od Blaža so zahtevali le eno: »Da se na igrišču lepo obnašam in da dam vedno vse od sebe. Doma imamo dobro urejene odnose. Z mamo sem si še posebno blizu, saj sem ji karakterno zelo podoben, mnogo bolj kot očetu. Ko pridejo težke situacije in ne vem, kam naj se obrnem, mi zna mama vedno najbolje svetovati. Nikoli pa ni noben od njiju pritiskal name, še najmanj pri denarju.« V tenisu je pogost pojav, da so starši hkrati trenerji, prav tako tudi ekscesi, ki jih povzročajo starši znanih igralcev. Denimo izpad očeta Bernarda Tomića, ki je udaril sinovega partnerja za trening Thomasa Droueta, ali pa vse težave, ki jih je imela Jelena Dokić s svojim očetom. »Starši se nikoli ne smejo mešati v delo trenerja. Drugo je, če je tvoj oče tudi trener, kar pa meni ni všeč. Več je namreč slabih praks kot dobrih in večkrat pride do težav. Res pa je, da gre pri teh izpadih bolj za južnobalkansko zgodbo. Pri Nemcih težje vidiš takšne stvari. Morda se čudno sliši, ampak tako je,« je prepričan Kavčič.

Skozi glavo švignil milijon in en problem

Manj ključna je finančna podpora staršev v kolektivnih športih. Toliko bolj pa je pomembna moralna in psihična podpora, kar dobro ve Saša Dončič, nekdanji košarkar, ki je med drugim igral za Olimpijo in Krko. Sin Luka je že v mladih letih kazal izjemno nadarjenost, tako da so se za njim začeli obračati vsi velikani evropske košarke. Pri trinajstih letih so ga v svojo akademijo povabili pri slovitem madridskem Realu. Dončič priznava, da odločitev ni bila lahka. »Luka ima košarko izredno rad, kar je bilo pri vsej zgodbi zelo pomembno. Ko je dobil ponudbo Reala, bi bilo egoistično, če bi ga želeli zadržati pri sebi.« Kljub temu priznava, da mu je skozi glavo švignil milijon in en problem. Zato se je pred odločitvijo podal v Madrid in se na lastne oči prepričal, kako stvari potekajo. »Vsak začetek v katerem koli poslu je težak. Ko mine začetna kriza, se vidi, ali si reagiral prav ali ne. Kar nekaj časa sem bil v strahu. Menil sem, da bo prilagoditev trajala dlje časa. Pomembno je bilo, da so ga izredno lepo sprejeli. Njihova košarkarska šola temelji na družinskih vrednotah. Zdaj vidim, da bi bila največja napaka, če ne bi odšel.«

Podobno zgodbo kot sin Luka je v mlajših letih doživel tudi sam, saj je s štirinajstimi leti odšel od doma in se preselil v Ljubljano. Le da je bilo takrat še težje, saj komunikacijske naprave niso bile tako razvite. »Zdaj imam zaradi skypa skoraj občutek, kot da še vedno živimo skupaj,« se zasmeje Dončič, ki nima nikakršnih skrbi, da Luka odrašča v tujini brez matere in očeta. »Pazijo na vse. Petnajst- in šestnajstletniki potrebujejo nekoga, da jih usmerja v življenju. Pa ne samo v smislu košarke in športa. Pri Realu je za to maksimalno poskrbljeno. Vzgajajo jih v kompletne osebe in so pri tem kar strogi.« Čeprav ga sin sem ter tja še vedno pokliče za kakšen nasvet, je tega vse manj, kar ga veseli. »Fantje, ki so sami, tudi hitreje dozorijo. Zna razmišljati s svojo glavo, kar mi je zelo všeč. Razvija se v odlično osebo in vrhunskega košarkarja, kot oče pa sem lahko na to samo ponosen.«

Individualizem pri otrocih dolgoročno ni uspešen

Dolgoletni in priznani športni delavec Tomo Levovnik je nad povečano vlogo staršev in individualizma v svetu športa zaskrbljen. Pravi, da se izgublja osnovna vloga društev, ki so imela svoje organe, upravne odbore, predsednika. Delali so za dobro vseh otrok. Znali so najti sponzorstva in donatorstva, predvsem pa so znali veliko narediti ljubiteljsko in volontersko. »A ker slednje ni imelo ustrezne veljave, kriza pa je posledično odgnala sponzorje, je vse skupaj pripeljalo do tega, da so breme prevzeli starši. Tam, kjer gre za pozitivno naravnane starše, je še v redu, kjer pa je navzoč prehud individualizem, je to negativno. Problem individualizma je, da dolgoročno pri otrocih ni uspešen. Vseeno je namreč pomembna ekipa, med otroki se mora vzpostaviti zdrava konkurenčnost, da se naučijo zmagovati in izgubljati. Če si sam, se pomembni karakterni elementi izgubljajo,« razlaga Tomo Levovnik in poudari, da so na primer Tina Maze, Jure Košir in podobni imeli individualni koncept, a šele takrat, ko so že bili vrhunski športniki.

Levovnik poudarja pozitivno vrednost trenerja ali vaditelja, ki zna z otrokom deliti poraze in ustvariti avtoriteto. Starši za to večinoma niso usposobljeni. »Vse več je takih, ki že od mladosti v svojem otroku vidijo, kako bodo z njim prek športa obogateli. To se manifestira zelo negativno, saj otroci izgubijo osnovni motiv, kar je športni uspeh.« Individualizem Levovnik zaznava predvsem v komercialnih športih. V tenisu pravi, da je sprejet, kot tudi ekscesi staršev, ki jih ni malo, medtem ko denimo v veslanju ali plavanju, kjer ni veliko denarja, tega ni toliko zaznati. Levovnik vidi problem tudi v kolektivnih športih, saj je vse več otroških programov plačljivih. »Da o zasebnih športnih šolah sploh ne govorim. Izbor športnikov, ki naj bi postali vrhunski, tako ni več korekten. Dogaja se, da imajo prednost tisti, pri katerih so starši finančno ali materialno močnejši.«