Ste na vrhu hriba. Pogled skozi startno hišico vam razkrije trume ljudi, ki čakajo na vsak vaš gib. V očeh te množice ste prava rokovska zvezda, obraz domačega svetovnega prvenstva. Pred vami je 66 slalomskih vratic na progi Planai v Schladmingu. Avstrijci čakajo oziroma pričakujejo zlato, in to je zadnja priložnost, da jo dobite. Bi vas pritisk zlomil? Če poznate športno pot Marcela Hirscherja, zvezdnika alpskega smučanja, vam je epilog te slalomske preizkušnje z lanskega svetovnega prvenstva vsekakor znan. Ta uspeh je lani nekoliko razbremenil 25-letnega smučarja, ki je v tej sezoni postal trikratni zaporedni zmagovalec skupnega seštevka v alpskem smučanju. Veliki kristalni globus je bil v Hirscherjevih rokah že v soboto, na isti dan za pičlo stotinko izgubljeni veleslalomski pa ni pustil psihičnih posledic, saj si je včeraj drugič zapored zagotovil še slalomski seštevek v neposrednem boju proti prijatelju Felixu Neureutherju. Ravno Nemec je dan prej v cilj prišel tisto omenjeno stotinko prehitro z vidika Avstrijca. Sezone je za Avstrijca konec, spomin na mladost in začetke pa še kako živ.

Tisti usodni prvi zavoj

Hirscher je že v mladosti vedel, da je smučanje šport, ki mu bo v življenju pomenil največ. Če mu že ne bi postregel z uspehi, bi mu vsaj z radostjo, ki ga je od nekdaj spremljala. Vse od prvega spusta po strminah domačega hriba, ali časa preživetega v alpski hišici, v katero sta v preteklosti z očetom Ferdinandom vlagala toliko truda.

Marcel kot majhen fantič je seveda zgolj pomagal očetu, ki je svojo neusahljivo strast do belega športa uresničeval z raznimi projekti. Eden izmed teh je bil tudi smučarska šola v Annaberg-Lungötzu, kjer je Marcel rojen in kjer je napravil prve smučarske zavoje, ki jih od takrat le nadgrajuje. Oče Ferdinand je venomer bdel nad razvojem in potekom kariere sina in ni dovolil nikakršnih motenj, vsaj dokler ne dozori. Še zdaj je njegov največji svetovalec. »Marcela na tekmah spremljam, ker najbolj poznam njegova nihanja. Vem, česa je sposoben in česa so sposobni konkurenti, ki jih vedno skupaj analizirava.« Ferdinand je zaupal tako v svoje kot v sinove sposobnosti. Sin pa mu izkazano zaupanje in vpeljavo discipline še vedno vrača v polni meri. Šport, ki ga ljubi, mu je prinesel tisto, za čemer Avstrijci tako hrepenijo – uspeh. Toda šport, ki ga tako zelo ljubi, pri naših severnih sosedih prinaša še marsikaj drugega, tako dobrega kot slabega.

S tretjim ob bok legendam

Avstrijski smučarji ob uspehih uživajo pravi mitski status. Poglejte si samo ugled, ki ga nekdanji zvezdniki, kot so Hermann Maier, Karl Schranz, Stefan Eberharter in drugi uživajo. Povsod, kjer se pojavijo, za njimi ždi marsikateri otrok, ki si želi od blizu spoznati eno izmed velikih legend, jim stisniti roko ali dobiti kakšen avtogram. Tudi Marcel bo zagotovo občutil hojo v teh čevljih, saj ima s temi velikani alpskega smučanja skupnega več, kot je kadar koli pričakoval. Je namreč zmagovalec skupnega seštevka svetovnega pokala. To mu je, kot smo že omenili, uspelo kar trikrat zapored, s čimer se lahko v beli karavani pohvalita le še Šved Ingemar Stenmark in Italijan Gustav Thöni. Skupno imajo več velikih kristalnih globusov le omenjeni Italijan, Pirmin Zurbriggen in Hirscherjev vzornik Hermann Maier, ki imajo po štiri, ter rekorder Marc Girardelli s petimi.

Kako veliko je breme smučarja, ki ima skoraj vse?

Avstrijec ima pri 25 letih pred sabo še ogromno odbitih slalomskih količkov, prevoženih veleslalomskih zavojev, morda v prihodnosti tudi več smučanja pri velikih hitrostih v obliki smukov in superveleslalomov. Ravno na zadnjem od slednjih je svojemu velikemu rivalu Akslu Lundu Svindalu zadal še enega zadnjih udarcev v boju za veliki kristalni globus, ko je na pravkar končanem finalu svetovnega pokala v Lenzerheideju superveleslalom končal pred Norvežanom in tako osvojil pomembne točke v boju za skupni seštevek. Ob 23 zmagah in 58 uvrstitvah na oder za zmagovalce v svetovnem pokalu, naslovu svetovnega prvaka v domačem Schladmingu še vedno rad zmaguje. »Zmagovati je zame zelo pomembno. S tem samo izpolnjujem željo po tistem, kar najraje počnem, to je smučati hitro.« Tiste zmage, ki bi njegovi karieri dala piko na i, pa kljub vsemu še nima. Svetega grala smučanja, če hočete. Saj veste, je iz zlata in Tina Maze ima iz letošnjih olimpijskih iger v Sočiju kar dve. Podrobni spremljevalci belega cirkusa najbrž še pomnite Marcelovo silno razočaranje po slalomski preizkušnji na zahtevni progi Rosa Hutor. Takrat je moral premoč priznati veteranu in rojaku Mariu Mattu, ki je osvojil tako želeno, a za 25-letnega smučarja tako izmuzljivo zlato kolajno. Tisto, ki bi zaokrožila Marcelovo zbirko v ogromni vitrini, napolnjeni z raznimi pokali, medaljami in priznanji iz mladosti. Toda te še nima in zato naokrog še vedno hodi z ogromnim bremenom na ramenih.

Pritisk, ki pade z ramen na dnu hriba

Breme se je v zadnjih nekaj letih precej zmanjšalo, ogromno pa ostaja le zaradi dejstva, da si Avstrijec najbolj želi zmag. Še posebno zlate olimpijske kolajne, saj je bil pred slabim mesecem že tako blizu. Naslednja priložnost bo v Pjeongčangu. Vmes bo preteklo 47 mesecev, v katerih bo jasno, ali bo Hirscherju uspelo smučati na tako visoki ravni kot v zadnjih letih. Toda vse od mladinskih vrst in prvih vrhunskih nastopov v svetovnem pokalu se Marcel spoprijema tudi s pritiskom množic, medijev in celotne nacije, ki v smučanju pričakuje zgolj kontinuirane uspehe. S tem je težko živeti v miru, to je ničkolikokrat omenil, a hkrati poudarja, da je tudi to del smučanja, ki ga moraš spoštovati. Vsak mladenič pri naših severnih sosedih po tem hrepeni, vsak si želi prehoditi kakšno miljo v Hirscherjevih čevljih, toda število odličnih tekmovalcev, ki stopajo na pota legend, je malo. Hirscher je zagotovo eden izmed teh in ko smo že toliko pisali o pritisku, ki ga s sabo nosi mladi Annabergčan, naj končamo s tem. Tokrat ste na dnu hriba. Spet ste poleg svojega priimka opazili številko 1. Vsekakor ne zadnjič.