Četrto mesto je za Gregorinovo izenačenje druge najboljše uvrstitve v nizu svetovnega pokala. Po Sočiju še kako želi še kakšne stopničke, ki jih je doslej izkusila le nad Oslom pred dvema sezonama. Po treh od štirih streljanj je kot 14. po sobotni sprinterski tekmi že bila tretja, tik za neulovljivo finsko junakinjo Pokljuke in zlato kraljico Sočija Darjo Domračevo, ki je začela šele kot dvajseta. Na zadnjem strelskem postanku sta bili hkrati z Rusinjo Olgo Zajcevo malenkost hitrejši v smučini, česar se je Gregorinova še kako zavedala. Ker sta z Rusinjo zgrešili po eno tarčo, je bila v dvajseti tarči dneva vsa ruleta tekme. Rusinji je uspelo, Gregorinovi ne.
»Zajceva je imela s tem že preveč prednosti pred menoj, da bi jo lahko ogrozila. Zasledovalkam pa tudi nisem pustila blizu. Sem vesela, da tudi po Sočiju zmorem dobrih dosežkov. Opažam edinole, da mi manjka moči v strmih vzponih. K sreči ohranjam strelski nivo, kar se v teh razmerah morda ni tako močno odražalo,« je po 49. uvrstitvi med deseterico opisala Gregorinova.
Klemen Bauer jih ima vpisanih enajst, a je najboljši dosežek najbolj svež. »Dober občutek. Nekaj posebnega, vsekakor,« je bil vesel. Kako ne bi bil, saj je s petim mestom zabeležil najboljši dosežek v desetih sezonah. Seveda poleg četrtega mesta na olimpijadi v Vancouvru in petega mesta na svetovnem prvenstvu v Ruhpoldingu. In ni bil daleč niti od tako željno pričakovanih zmagovalnih stopničk. Bauerju je tudi tokrat koristil način razmišljanja v težkih zahtevnih tekmovalnih pogojih, kot je veter. Že na Pokljuki je v vetrovnih razmerah prvič zadel vse tarče. Tokrat je bil leže popoln. Stoje je sicer zgrešil štiri od desetih tarč, a so tudi bolj prefinjeni strelci zgrešili, tudi Jakov Fak štiri na zadnjem streljanju, kar ga je iz deseterice odpihnilo na 25. mesto. »Res je. V teh razmerah se nekako nisem dal zmesti,« je bil zadovoljen Bauer.
»Dobro sem znal reagirati na razmere. Že na nastrelitvi pušk sem opazoval vrtinčenje vetra in na tekmi zaupal vase, da se lahko v teh razmerah znajdem. Nisem bil paničen. Tudi vzel sem si odtenek več časa za proženje. Verjetno nas ni bilo veliko, ki smo zadeli vseh deset tarč leže,« je bil ponosen na prvi polčas, kjer je kot dvanajsti s sprinta že napredoval na tretje mesto. Spredaj sta bila le na vseh treh tekmah v Kontiolahtiju nepremagljivi mlajši od norveških bratov Boe, Johannes, in v rumeni majici vodilnega svetovnega pokala neulovljivi Martin Fourcade.
Ihanec je potem priznal, da veter pri streljanju stoje ni bil tako moteč in bi lahko zadel več kot šest tarč, a pomembneje se mu je zdelo, da mu je zaradi stika s tekmeci ostala motivacija za odličen finiš v smučini. V zadnjem krogu je z drugim časom zaključka prehitel kar pet tekmecev, s čimer je nadoknadil skoraj neverjetnih 20 sekund. Do junaka Pokljuke Šveda Björna Ferryja na tretjem mestu mu je ob enajsti uvrstitvi med deseterico v šestih sezonah zmanjkalo le sedem sekund. »Ja, če bi bilo še 500 metrov strmega klanca, ki meni še posebej ugaja, bi bilo morda dovolj tudi za Ferryja. Zadnji krog sem ga lahko še posebej močno pritisnil, posebej v klanec. Ta proga je zakon. Ne bi se branil, če bi bile kar vse tekme na tem prizorišču. Še bolje bi bilo, da bi namesto tu neobičajno tople pomladi imeli minus petnajst stopinj Celzija in suh sneg. Ja, to bi bilo nekaj. Morda bo naslednje leto v marcu v času svetovnega prvenstva,« si je na generalki za SP 2015 zaželel Bauer.
Kontiolahti ima v lepem spominu že z mladinskega svetovnega prvenstva pred devetimi leti, ko je osvojil srebrno kolajno. »V Kontiolahti vedno rad pridem. Zdaj bom imel še en razlog več, saj je to peto mesto moja najboljša uvrstitev v svetovnem pokalu. Na to so me opomnili drugi in na to nisem niti pomislil,« je pristavil že med potjo na zaključno prizorišče svetovnega pokala na Holmenkollnu, ljubem predvsem Jakovu Faku, ki je v Kontolahtiju po besedah trenerja Tomaša Kosa preveč tvegal na strelišču in seveda Gregorinovi.