Če se je Petra Prevca dolgo časa držal vzdevek »gospod četrto mesto« in je moral poslušati zbadanja reprezentančnih kolegov, ko v štirih letih nikakor ni zmogel skočiti na zmagovalni oder, je v dobrem letu prišel do naziva »serijski zbiralec kolajn na velikih tekmah«. Na zadnjih petih največjih tekmah sezone je prav na vsaki osvojil kolajno med posamezniki in tako z obrestmi obračunal vse zamujene priložnosti iz minulih zim. Ima dve kolajni s svetovnega prvenstva lani v Predazzu, dve odličji letos z olimpijskih iger v Sočiju in eno s svetovnega prvenstva v smučarskih poletih konec tedna v Harrachovu. »Olimpijski kolajni sta že na otip težji od preostalih štirih. Ker so olimpijske igre na vsaka štiri leta, mi trenutno pomenita največ. Prostora, kam bom postavil kolajne, še nimam izbranega. Nekaj časa bodo v moji sobi, nato bodo že nekje,« prostodušno prizna Peter Prevc, ki je med elito vstopil pri 17 letih, ko je bil na olimpijskih igrah leta 2010 v Vancouvru sedmi na srednji skakalnici.
Ko je Franci Petek v vlogi športnega direktorja za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo v smučarski palači v Podutiku delal seznam 12 najbolj nadarjenih skakalcev v otroških kategorijah za dolgoročni projekt olimpijskih iger s kolajno v Sočiju 2014, Petra ni bilo na seznamu kandidatov. V prednosti so bili skakalci z večjo mišično maso, a klubski trener v kranjskem Triglavu Jani Grilc ni obupal, ker je v njem videl neverjetno mehkobo in občutek za let. Imel je pravo oko, kakršno imajo v Sloveniji le redki trenerji, kot sta bila nekoč Luka Koprivšek, danes pa Goran Janus, saj je »odpisani« Prevc postal slovenski skakalni junak v Sočiju.
Je izjemen flegmatik in neverjetno samozavesten. Včasih od trenerjev potrebuje kakšno »brco v zadnjico«, da vžge motorje in začnejo delati s polno močjo. S tekmami se spopada brezkompromisno. Njegove odlike so psihična trdnost, hladnokrvnost in šampionska miselnost, zato se ga je že prijel sloves tekmovalca za velike tekme, pred katerim trepeta konkurenca. Zavidajo mu, kako reagira na tekmah, ki so včasih prave živčne vojne. Težje, kot so razmere, bolj kot piha veter v zadnjico, bolj je to po njegovem okusu, saj se v njih znajde kot riba v vodi, da pometa s konkurenco, ko na odskočni mizi zaradi odlične telesne pripravljenosti aktivira dinamit v nogah.
Ko skoči do kolajne, so njegova čustva radosti zelo umirjena. Deluje tako ravnodušno, kot da je za njim le še en običajen delovni dan v pisarni. Uspeh ali neuspeh je zanj že zgodovina, ko se zvečer uleže v posteljo. Misli usmeri k novemu dnevu. S takšnim načinom obnašanja in razmišljanja spominja na finskega asa Janneja Ahonena, ki je prišel na skakalnico zmagovat, ne pa se smejat in uganjat norčije, da bi vzbudil medijsko pozornost. »Daleč od tega, da je osvajanje kolajn postalo rutina. Če bi v Sočiju prikazal enake skoke, kot sem jih lani v Predazzu, bi bil v olimpijskem nastopu uvrščen v ozadju. Vedno je treba stremeti v prihodnost k izboljšavam. Le tako bodo prišle nove kolajne. Še bolj žlahtne in se bodo še bolj svetile, kot se trenutno bron in srebro,« je razlagal po podelitvi kolajn v soboto zvečer pod Hudičevo goro 21-letni skakalni as iz Dolenje vasi v Selški dolini. S svojimi uspehi je združil navijače iz konkurenčnih sosedskih dolin Selške in Poljanske, da so se skupaj z avtobusom pripeljali v Harrachov, a žal zaradi vetra niso videli niti enega poleta. Bili so navdušeni, ko jih je Peter pozdravil z zmagovalnega odra in med 11.000 gledalci naštel vsaj 20 slovenskih zastav. »Lepo je videti takšno podporo 900 kilometrov od doma,« je pripomnil Prevc.
Za enega najbolj prepoznavnih slovenskih športnih obrazov je značilno, da se raje dokazuje z dejanji kot z govorjenjem, čeprav so njegove misli iskrive, stavki pa kratki in jedrnati. Zvezdništvo mu gre na živce, a ga sprejema kot del športa, čeprav včasih ne more v miru v trgovino niti po kruh. Ko je po koncu lanske sezone šel na operacijo čeljusti, ga mnogi ljudje niso prepoznali. Temelji njegove športne eksplozije so bili postavljeni v kleni družinski vzgoji, ki se je začela v rojstnih Dražgošah, kjer je delal pozimi skakalnice, in se nadaljuje v Dolenji vasi v družini s petimi otroki. Kot najstarejšega otroka sta ga oče Božidar, ki je tudi skakalni navdušenec, in mama Julijana vozila na treninge v 30 kilometrov oddaljeni Kranj. Ko je postal polnoleten, je njuno vlogo, ko ima čas, prevzel Peter, saj je vsa družina nora na smučarske skoke. Skakalca sta oba brata Cene in Domen, ki tudi že nizata uspehe in lahko se zgodi, da bodo nenadoma v reprezentanci trije bratje Prevc. A verjetno ne bodo sostanovalci v sobi, saj sta Cene in Peter lani, ko sta bila skupaj na novoletni turneji, raje izbrala drugega sostanovalca. Nad skoki sta navdušeni tudi sestri, ki sta najmlajši v družini.
Posebej pazi, da na račun njegovih uspehov ne bi v javnosti izpostavljal bratov in sester le zato, ker so z njim v sorodu. Noče, da se piše o uspehih mlajših bratov in sester. V družini je vzornik in šef, po potrebi namesto očeta, ki je uspešen poslovnež z dvema salonoma za prodajo pohištva, in mame, ki dela v šolstvu, tudi naredi red v hiši, a obenem jih skuša tudi usmerjati v življenju.
Starša vrhunskega športa otrok ne jemljeta kot odrekanje, ampak je to zanju aktivno preživljanje prostega časa. Alergična sta, če bi otroci posedali pred televizorjem in viseli na računalniku, se ukvarjali z igricami in Facebookom ali hodili na kavice v gostinski lokal. Zato Petru ni težko, da kot podeželski vrstniki odide v gozd in šest ur seka drva, ker se zaveda, da je treba poskrbeti za ozimnico. Pravi, da je vsota denarja, ki jo je zaslužil doslej, zanj velika, a z njim ne razmetava. »Kupi, kar potrebuješ. Dokler ti služi, to tudi uporabljaj,« je ena izmed modrosti mladeniča pri 21 letih. Edina stvar, ki si jo je privoščil, je malo boljši avtomobil. Je adrenalinski odvisnik. Namesto da bi z avtomobilom divjal po cesti, je šel s prijatelji dirkat na Grobnik. Ko mu je ostajalo preveč energije, mu je pomagalo to, da je šel teč. Če ima poleti kašen kilogram preveč, ima naslednjo dieto: za zajtrk kosmiči, za kosilo zrezek, za večerjo solata.
