V pismu opozarjajo, da ta zakon predstavlja kontinuiteto politike prejšnje vlade, ki je z namernimi posegi ustvarila umetno krizo javnega šolstva; opozarjajo, da ta kontinuiteta nastopa kot variacija, v kateri se je neposredno favoriziranje zasebnega prekvasilo v komercializacijo (in posledično v pozasebljenje) javnega; da uvedba plačljivega študija, ki zadane »manj uspešne« kandidate, še potencira razlike, ki izhajajo tudi iz socialnega statusa (ne, nismo več in nismo še v socializmu, kjer te razlike niso relevantne); in navsezadnje implicitno opozarjajo tudi na to, da med uvedbo šolnin za nekatere in uvedbo šolnin za vse v logiki javnih financ, ki jo živimo, v načelu ni nobene razlike, »saj je njihova uvedba nastavek za razbremenitev državnega proračuna, ne glede na to, da se trenutna vlada temu zaradi političnih točk izogiba. Gre za ustvarjanje pogojev, pod katerimi fakultete postanejo (še bolj) finančno odvisne od šolnin. Ko pa postanejo odvisne od šolnin, jih morajo prejemati od vsakega letnika posebej. To pomeni, da morajo študentke in študenti, ki plačujejo šolnine, nujno napredovati v višje letnike, ne glede na dobre ali slabe ocene, saj so fakultete od njihovega 'uspeha' odvisne.«

In če že v tem lahko zaslutimo, da problem, kot ga vidi Iskra, ni reduciran na študente, temveč kot tak oplazi tudi predavateljske kadre (ki z nižanjem standardov, ki jih zahtevajo od študentov, banalizirajo svojo lastno pozicijo), pa se vsak dvom, da bi bili v igri zgolj interesi partikularne skupine, razblini ob kritiki 107. člena zadnje različice predlaganega zakona (rečeno pod črto: te različice, kar je samo po sebi silno zgovorno, ne boste našli na spletni strani ministrstva), po katerem so profesorji upravičeni do dodatnega plačila, če se v predavalnici znajdejo tudi študentje, ki plačujejo šolnino: »Torej ne samo da bodo fakultete prisiljene v lov na šolnine, temveč se bodo pedagoginje in pedagogi prisiljeni grebsti za študente s slabšimi rezultati.«

Čeprav bi cinik Iskro tu lahko lovil, da podcenjuje študente s šolninami – »rekli ste, da so prav ti študentje največje socialne žrtve, zdaj pa pravite, da so slabi; mi pa bomo, ker smo pošteni, prav njim namenili najboljšo oskrbo« –, pa je jasno, da se ta logika ne izide. Prav tako kot opozorilo na učinek socialne komponente na učni uspeh ni opozorilo na nujno implikacijo, tudi sposobnost profesorjev za grebenje ni odraz njihove kakovosti. Nasprotno, bistveno je, da se s takšnimi določili ustvarja situacija, kjer na mesto reševanja problemov stopi brezglavo bezljanje: »ZViS-1 vse postavlja v medsebojno konkurenco: fakulteta proti fakulteti za tržna sredstva, profesor proti profesorju za dodatna plačila, docent proti docentu za delovno mesto, asistent proti asistentu za naziv, študent proti študentu za brezplačna študijska mesta, akademsko delavstvo proti študentovstvu v neskončnem boju za preživetje.«

Prav ta sistemski pogled na problem visokega šolstva Iskro v kar največji meri oddaljuje od vseh oblik študentske politike, ki smo ji bili priče v zadnjih desetletjih in ki je klimaks doživela danes, ko študentski funkcionarji v Ljubljani v prvi vrsti služijo podjetniškim idejam nekdanjega direktorja Term Ptuj, ki kot direktor ŠOU na mesec zasluži toliko kot predsednik države (seveda tudi sam nekoč študentski politik).

Nisem tako star, da se ne bi spomnil študentskih volitev, na katerih so popolnoma nedefinirane »stranke« tekmovale v tem, kdo bo za glas ponudil več kuhanega vina, in še dobro se spomnim naše kolektivne ignorance in prezira do nedefiniranih povzpetnikov, ki so sanjali o pisarni na Kersnikovi. In največji dosežek Iskre, ki se mu lahko samo klanjam, je v tem, da so vstopili v to igro, da so zbrali kolektivno moč in voljo ter se odločili, da se mora tudi ta, na videz popolnoma banalna valilnica državne politike soočiti s pravo politično konkurenco – ne šele nekoč v prihodnosti, ne šele tedaj, ko pride na državne pozicije, temveč tu in zdaj, v svoji rudimentarni in, naj ne bo pomote, že pokvarjeni obliki.

In le ker so vstopili v študentsko politiko, so lahko na pravi način naslovili tudi stranko, kakršna je SD. Ko so jo soočili z logičnim sklepom, da bi za obrambo svojih deklarativnih idealov k odstopu morala pozvati svojega lastnega ministra, so jo postavili pred nemogoči izziv, da se odpove temu, kar jo definira, da se odpove svoji notranji dinamiki, kjer »dobri« v neskončnost tolerirajo »slabe«. V tem smislu pa bi se v pismu lahko prepoznal celoten politični razred v vsej svoji širini, vse etablirane stranke, pa tudi vsi njihovi tihi in mnogokrat nezavedni poganjki na mikroravneh. Za vse te v splošnem velja poziv Iskre: dokler ne boste zmožni »zaznati, kateri sploh so najbolj aktualni in pereči problemi«, se s problematiko, ki je ne obvladate, preprosto nehajte ukvarjati.

A na pismo mora odgovoriti konkretni naslovnik, odgovoriti mora SD. Boste ignorirali »mlade«?