Skratka, še enkrat smo izbirali naivneža, ki bo dva meseca govoril, kako bo razbil evrovizijski urok in ob vrnitvi dejal, da je dal vse od sebe. Ta skrajna naivnost, to brezupno čakanje odrešitve, je neke vrste ogledalo. Takšni pač smo. Verjamemo, da se bo enkrat nekomu nekje zmešalo in bo v nas prepoznal evropski svetilnik. Če so nas že v turističnih vodnikih postavili za eno od top destinacij, zakaj ne bi še potencialni turisti iz čiste nostalgije glasovali za nas.

Je pa vsakoletno izbiranje zgodba zase. Neke vrste slika stanja. Ne samo na nacionalki, ki se nam nastavlja kot brezspolnik, ampak kot zbir simptomov, ki nas opredeljujejo. Gre za sedem ključnih elementov: izigrano ljubezen, varljivo družino, prazne talente, zadrtost, sovraštvo do drugačnih, porazen okus in prisiljeno veselje.

1. Na zunaj se imamo vsi radi. Vsi nastopajoči na izboru so se obnašali, kot da gre za srečno družino, ki bo enega od svojih članov izbrala za reprezentanta. V zakulisju pa letijo psovke, lobiranja, obmetavanja z nazivi in sovraštvo.

2. Smo ena velika srečna družina. Ravno zato je najbolje, da šefica projekta Miša Molk za voditeljico postavi hčerko Ulo Furlan. Eden od komentatorjev je namignil, da bo naslednje leto izbor potekal kar v Mišinem stanovanju.

3. Imamo veliko talentov. Ula Furlan je zagotovo eden izmed njih. Všečna kameri, všečna v zapeljevanju, všečna v svoji otroški naivnosti.

4. Ne znamo izražati čustev in improvizirati. Takrat, ko je morala Ula povedati nekaj izven napisanega, smo slišali naslednje misli: to je krasno vzdušje, evforija je ogromna, podpora je mogočna, imate sproščeno energijo, noro, noro, noro, ne morem zbrati misli…

5. Sovražimo drugačne. To, da niso zmagali tisti, ki so bili svetlobna leta pred drugimi, je le znamenje našega prepričanja, da si le pridni zaslužijo nagrade. Projekt ali skupina Muff so predstavili nekaj, kar bi pustilo sled tudi tam, kjer nimamo šans. Še en dokaz, da ne maramo zmagovalcev. Bolje je izgubiti, se zjokati in kriviti druge.

6. Imamo porazen okus. Obleka zmagovalke Tinkare Kovač je izraz absolutnega pomanjkanja čuta za imidž. Eden je pripomnil, da je bila oblečena v Velano. Ja, reklama za zavese. Ali pa simbol, da živimo za zaveso sodobnega.

7. Ne znamo se veseliti. Tisto skakanje po odru in poljubljanje po objavi rezultatov še najbolj spominja na kakšno vaško veselico. Pa tudi drža in besede šefa televizije Marka Fillija so bile v tej luči. Bil je zadovoljen, da so ustvarjalci pripravili dobro prireditev. Izgubljen na odru, izgubljen na čelu nacionalke, ki s programom spominja na ropotarnico preživetih formatov ali zbirko kramarskih polizdelkov.

Ampak čudeže lahko spet čakamo do Eurosonga. Do takrat lahko ta država po čudežu tudi preživi…