Churchill se nikoli ni zapisal bodisi nazorskemu bodisi osebnostnemu determinizmu; zato tudi ni bil bolestno nagnjen k projiciranju lastnih hotenj v podobe aktualne stvarnosti in je v letih svojega najveličastnejšega voditeljstva ter najbridkejših polomov zlahka zaznal usodnost novosti. Celo nadčasni junaki so se v dobi vse hitrejše modernizacije življenja bistveno spremenili. Ne le sveti Jurij, marveč tudi brezprimerno močni Goljat ni bil več, kar je bil ob vstopu v zavest človeštva. V Cankarjevem Kralju na Betajnovi, kjer nosi ime Kantor, ga, denimo, vidimo že povsem odvisnega od ljudi, ki jim je potreben: ko se pred preiskovalci pokaže kot nebogljenec, ki mu morilsko hudodelstvo dela psihološke težave, ga svečeniki od pravice neodvisnega pravosodja šele po daljšem prerekanju uspejo prepričati, da je nedolžen. Dejansko bi ga lahko ugnal vsak od navadnežev, ne zgolj nedolžni David, ki bo zavladal (v) prihodnosti.

Cankarjeva obravnava prastare teme o pojavu velikega kralja je razodela, da so se ljudje v časovnem kontinuumu od biblične dobe do 20. stoletja korenito revidirali. Eliminacija vrline in pravice, ki sta svojski človeškemu življenju, je predrugačila vse. Davida ni več videti (niti pod vzdevkom Godot): na sceni je le še Goljat, ki počenja, kar mu omogočajo drugi. Od njih ga ne ločuje neustrašnost, marveč doslednost. Ni človek posebnega kova in ima – kot slehernik – težave z vestjo. A ker je potreben tistim, ki so premočrtni samo v hotenju, ne pa tudi v dejanjih, lahko iz kaosa kuje postave reda. Efemerno prerekanje o tem, ali je Kralj na Betajnovi upodobitev ničejanskega nadčloveka ali prvobitne akumulacije kapitala, omejuje razumevanje Cankarjeve drame. Slednja – kot vse velike umetnine – ne govori o webrovskih idealnih tipih, ampak o unikatnem človeku, ki premore potencial izražanja splošnosti v smislu Aristotelove Poetike. Saj vemo, da niti Cervantesov don Kihot niti Stendhalov grof Mosca kot najizrazitejša emblematična lika planetarne literature nista le konkretizaciji novoveškega iščočega in blodečega človeka oziroma nosilca svetovnega duha, čigar zvijačni um še nasprotnike vpreže v lastno kolesje, temveč predvsem edinstveni osebnosti. Premoreta lastno umetniško telesnost – čeprav si to vsak od bralcev pripovedi o veleumnem plemiču iz Manče in Parmske kartuzije predstavlja po svoje.

Sveti Jurij ali biblični Goljat prav tako kot don Kihot ali grof Mosca nista le idealna tipa in osebnostni (pris)podobi, marveč polnokrvna lika, ki živita tako v knjigah kot sredi vrveža vsakdanjosti. Churchill je zaščitnika »prešerne Anglije« zlahka postavil v 20. stoletje.

V začetku tretjega milenija lahko nekaj podobnega storimo tudi z Goljatom. To gotovo ni več lik iz ospredja. Od bibličnih časov se je marsikaj preobrnilo na glavo: predvsem se bistvene odločitve ne oblikujejo več na najvišjem nivoju. Tam se v dobi izvoljenosti, ki je nadomestila epoho izbranosti, drenjajo ljudem ustrezajoči karizmatiki; v populistični progresivistični eri so množice prepričevali najprej z mobilizatorsko sposobnostjo, na milenijskem prelomu, ko se je pluralnost do skrajnosti individualizirala, pa je uspeh začela prinašati zabavnost. Šov program je postal edina stična točka prebivalcev dobe brezsramnosti. Medtem ko so vrhovni poveljniki generacij med Abrahamom Lincolnom in Winstonom Churchillom krmarili svoje dežele in svet z mobilizacijo izvajalcev lastne politike, so njihovi nasledniki bolj odvisni od brezimnih pripravljalcev in razlagalcev zakonov, kot je bil šibki imperator Nikolaj II. od »dark forces« (s to šifro so britanski agenti označevali Grigorija J. Rasputina, ki so ga nazadnje tudi eliminirali, pri čemer je bila za zabrisovanje sledi sfabricirana legenda o patriotski zaroti proti njemu). Najradikalnejši kritik ameriškega imperija Gore Vidal je oblast v Washingtonu med letoma 2001 in 2009 zaradi sprememb v načinu vodenja že označil za hunto Cheney-Bush. Vrhovni poveljnik križarskega pohoda proti sovražnikom napredka je bil značilno naveden šele na drugem mestu. Potem ko so republikance na stražarskih mestih v Beli hiši zamenjali demokrati, se ni spremenilo nič bistvenega; z vpeljavo obveznega zdravstvenega zavarovanja so bile le napolnjene nekatere blagajne. Edini globlji smisel tega dejanja je pač ustvaritev še enega močnega finančnega stebra – poleg sistema Federalnih rezerv. Očitno je hunta dandanes najperspektivnejša oblika vodenja, saj preprečuje hujše turbulence v podobi nepredvidljivih »novih ljudi«, s tem ko menjuje člane, pa preprečuje svojo skrepenelost.

Ob tem kajpak ne gre pozabljati, da je že Josif V. Stalin poudarjal pomen srednjih kadrov za organizacijo modernizirajočega se življenja. Ljudje, ki so navzgor upognjeni, navzdol pa pritiskajo, so generator državnega stroja. Stalin je vedel, da jih je do neke mere mogoče obvladovati z zastraševanjem. Brez njega postane upravljanje, ki je domena anonimnih srednjih kadrov, hitro pomembnejše od vladanja, za katero so odgovorni višji – tisti z imeni in priimki. Noben Goljat pač ne sme biti brezskrben: nepreslepljivi David je lahko že blizu.