Nekateri politiki menijo, da mora Štefanec odstopiti, saj naj nihče ne bi verjel, da lahko KPK pod njegovim vodstvom dela strokovno in politično nepristransko. Drugi politični komentatorji ocenjujejo, da bo KPK morala pod novim vodstvom vložiti zelo velike napore, da bo pridobila oziroma ohranila zaupanje javnosti v svoje delo. Slišijo se glasovi o preveliki »politični obremenjenosti« vrhovnega borca proti korupciji, ki naj bi se zaradi omalovaževanja s strani politike znašel v položaju brez spoštovanja ter avtoritete. Nekateri nekoliko bolj umirjeno prepuščajo kar novemu predsedniku KPK, da oceni, ali ga dvomi v njegovo kredibilnost pri delovanju hromijo do te mere, da funkcije ne bo mogel opravljati. Po drugi strani pa je nastalo situacijo del politike (predvidljivo) izkoristil celo za pozive k ukinitvi KPK.
Štefaneca pa ne pozivajo k odstopu le politiki, tisti posamezniki torej, ki tradicionalno »iver v očesu svojega bližnjega vidijo, bruna v svojem pa ne«. Tudi nekateri pravni komentatorji sumijo, da je možakar prišel do svoje funkcije zaradi neposrednih povezav z dnevno politiko. Dr. Erik Kerševan meni, da bi morala izbirna komisija kandidate za člane KPK povprašati o strankarski pripadnosti, kar bi lahko vplivalo na oceno o primernosti kandidata. Dr. Miro Cerar vidi težavo v tem, da Štefanec v izbirnem postopku ni opozoril na članstvo v Pozitivni Sloveniji. Dr. Janez Čebulj opozarja, da na člane KPK ne sme pasti niti senca dvoma o njihovi integriteti in nepristranskosti.
Moralistično zgražanje
Poglejmo, s kakšnimi besedami KPK na svoji spletni strani samo sebe predstavlja slovenski javnosti: »Komisija za preprečevanje korupcije je samostojen in neodvisen državni organ, podobno kot varuh človekovih pravic, informacijski pooblaščenec ali računsko sodišče. Čeprav del javnega sektorja, komisija ni podrejena in ne dobiva navodil ali usmeritev za delo s strani vlade ali državnega zbora. Pri svojem delovanju je vezana zgolj na ustavo in zakon. Komisija ni organ odkrivanja in pregona v predkazenskem ali kazenskem postopku, ima pa določena izvršilna, nadzorstvena in preiskovalna pooblastila.«
KPK sicer deloma je tudi represivni organ (izreka globe za kršitve zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki so opredeljene kot prekrški). Vendar ta del njenega poslovanja ni niti pretežen niti najpomembnejši. Bistveno pomembnejša je njena krovna vloga organa, ki ozavešča javnost, pripravlja strategije boja proti korupciji, pripravlja strokovne podlage, usklajuje napore različnih državnih organov, izobražuje, poučuje, spremlja, nadzoruje, svetuje in ustvarja družbeno klimo z ničelno toleranco do korupcije…
Ne pozabimo, da se pravno utemeljene pristojnosti KPK v praksi niso izkazale za »brezzobe«. KPK lahko na lastno pobudo uvede postopke zaradi suma korupcije, ki se končajo z načelnimi mnenji in ugotovitvami o konkretnih primerih, zaradi katerih padajo vlade in razpadajo koalicije. Ko KPK ugotovi hujše koruptivno ravnanje funkcionarja, uradnika ali poslovodne osebe, pošlje pristojnemu organu predlog za razrešitev in o tem obvesti javnost. KPK lahko predlaga, da se uvedejo uradni postopki nadzora nad delom tožilstev, sodišč, pripadnikov nekaterih svobodnih poklicev in upravnih organov; predlaga lahko uvedbo disciplinskih postopkov zoper javne uslužbence in funkcionarje. KPK ocenjuje, ali so funkcionarji sprejemali darila, ki so ali bi lahko vplivala na objektivno opravljanje njihove funkcije, in ukaže, da ta darila postanejo last države ali občine. In tako naprej. Pristojnosti in potrebe po zaupanju javnosti v KPK so tolikšne, da lahko funkcije predsednika in namestnikov predsednika KPK nedvomno opravljajo le najbolj pošteni in nepristranski posamezniki.
Politična nepristranskost, moralna integriteta, politična nevtralnost, neodvisnost, objektivnost, poštenost, neobstoj nasprotja interesov. Besede so velike, močne, močno zveneče, problem pa je v tem, da jih včasih izgovarjamo preveč avtomatično, brez premisleka o tem, kaj sploh pomenijo.
Predvsem se je treba strinjati s tistimi komentatorji, ki menijo, da bi morala imeti izbirna komisija jasna merila za primernost članov KPK, da bi morala vsa dejstva, na podlagi katerih je prišla do ocene o primernosti, predstaviti predsedniku republike, predsednik republike pa bi moral javnosti svojo (ne)izbiro temeljito obrazložiti. Več jasnosti, obrazloženosti in transparentnosti je vedno dobra reč. Prav tako ne morem reči, da sem prepričan, da je Boris Štefanec najboljša izbira za predsednika KPK. O njem imam enostavno premalo informacij. Niti ne morem ugovarjati uglednim pravnim strokovnjakom, ko opozarjajo, da morajo biti funkcionarji KPK več kot nepristranski: imeti morajo tudi takšen zunanji videz.
Vendar moralistično izražen javni odpor proti Štefanečevemu imenovanju vseeno sproža nekatere pomisleke. V prvi vrsti opažam znano »slovensko bolezen«, kot ji sam rečem. Tako kot so formalne odlike pogosto že same po sebi znak modrosti (teža besede nekoga, ki premore doktorat, je že zaradi tega takoj večja), Slovenci pogosto takoj opazimo (a samo njih!) »formalne pomanjkljivosti«. Seveda je enostavno reči, da je oseba s strankarsko knjižico pristranska in neobjektivna oziroma vsaj v javnosti ne bi zbujala zaupanja. Vendar ne gre samo za to, da zakon formalno ne prepoveduje, da bi član politične stranke postal predsednik KPK.
Gre predvsem za to, da formalna merila niti ne morejo biti odločilna glede ocene o integriteti in primernosti nekega posameznika. Politično prepričanje ima pač vsakdo. Večina uspešnih ljudi, ki pridejo v poštev za različne funkcije, ima socialna omrežja, prijatelje in sorodnike, ki niso nepomembni v politični, gospodarski, strokovni, kulturni ter drugih družbenih sferah. Menim, da je strankarska knjižica lahko celo prednost v tem, da sta (vsaj) politična pripadnost in lojalnost neke osebe javno znani in razkriti. Mar bi bilo bolje, če bi ju kandidat za funkcijo naklepno prikrival ali glede njiju celo zavajal javnost?
Dalje, kaj naj si mislimo o osebah, ki javno zatrjujejo, da »niso politično opredeljene«? Določena politična in ideološka usmerjenost (nikakor ne nujno slepa lojalnost konkretni stranki!), ki omogočata tvorbo kolikor toliko koherentne ideologije pri posamezniku – kot sklopa idej, s katerimi si razlagamo svet – sta znak intelektualnega in moralnega razvoja. Ne pa znak nečesa umazanega, kar je treba skriti. Poleg tega so bili tudi z vidika korupcije vedno najbolj nevarni tisti kandidati za javne funkcije, ki so namesto take ali drugačne politične zavesti v prsih nosili le praznino – grozljivo praznino, ki jo zapolnjujeta le ljubezen do samega sebe ter konvertitska volja do moči in »sedeža pri koritu« v vseh časih in v vseh družbenih sistemih.
Kaj je dejansko neprimerno?
Vprašanje ocene primernosti kandidata za predsednika KPK je vprašanje vnaprejšnje prognoze, ali bo kandidat svoje delo opravljal zakonito in strokovno. Nobene potrebe ni, da bi se preprečevalo, da na to funkcijo stopi oseba, ki je bila zmerno politično aktivna (denimo na lokalni ravni), ki je javno izražala svoja politična stališča in ki je bila član stranke. Ne pozabimo, da poslovnik KPK določa, da član senata KPK ne sme sodelovati pri odločanju ali obravnavi zadeve, v kateri obstajajo kakršnekoli okoliščine, v katerih njegov zasebni interes vpliva oziroma zbuja videz, da vpliva ali bi lahko vplival na njegovo nepristranskost in objektivnost pri opravljanju javnih nalog in izvajanju uradnih postopkov.
Seveda je prav, da ne bi prepogosto prihajalo do potrebe po uporabi te izločitvene določbe poslovnika KPK. Strinjam se s tem, da predsednik KPK ne sme postati nekakšna politična »siva eminenca« ali »spin doctor«, tako rekoč sodobni knez Metternich oziroma politični bojevnik, čigar prstne odtise najdemo na vsaki spletki. Prav tako predsednik KPK ne more biti kakšen specialist za »umazane naloge«, laži in podtikanja, niti najožji zaupnik vodilnih politikov, ki mora po naravi stvari med drugim prikrivati njihove kršitve, nerodnosti in zlorabe. Niti oseba, ki je z očitno neetičnim ali amoralnim ravnanjem (ni treba, da je dokazano s pravnomočno sodbo!) že izdala zaupanje javnosti.
A strankarska knjižica skromnega lokalnega odbora vladne stranke v žepu političnega anonimusa pač ne more biti prepreka za nastop funkcije v KPK. Ko bi Štefanecu vsaj očitali, da se ni izkazal kot odvetnik ali da nič ne objavlja v strokovnih publikacijah…
