Kdo pomaga obsojati Slovenijo?

Slovenska »zarota proti Jugoslaviji«

Dr. Slaven Letica v omenjenem uvodnem tekstu svojo interpretacijo odločitve predsedstva Republike Slovenije o pomoči Hrvaški z orožjem pripiše kar avtorjema Šurcu in Zgagi! In sicer kakšno? Da v svojem delu dokazujeta, da so Kučan in njegova združba »pravzaprav sprejeli odločitev, kako iz prodaje zaplenjenega 'jugoslovanskega', torej tudi hrvaškega orožja izvleči maksimalni zaslužek«. Želja po pomoči naj bi imela torej že načelno kriminalni namen. In po tej logiki Letica potem nadaljuje, da so slovenski in hrvaški »junaki osamosvojitve« že precej pred razpadom Jugoslavije »sklenili veleizdajalsko vojno zavezništvo, katerega cilj je bila 'trgovina z orožjem, (ki) je prinašala velik dobiček in tako ustvarjala nove elite'.« Ta »veleizdaja« se v povezavi z interpretacijo sklepa predsedstva RS o pomoči Hrvaški seveda veže na predsedstvo RS. In da bi svojo interpretacijo še podkrepil, prinese dr. Letica na dan srečanje dr. Franceta Bučarja (takratnega predsednika skupščine RS) in dr. Dimitrija Rupla (takratnega sekretarja za zunanje zadeve) z Dobrico Ćosićem na njegovem domu v Beogradu. Tam naj bi bil 14. avgusta 1991 sklenjen »tajni pakt o nenapadanju Kučan-Miloševič, ki naj bi predvidel »politične in teritorialne spremembe bivše Jugoslavije« in ga je zato mogoče »smatrati za agresivno vojno zvezo v škodo vseh, ki je niso podpisali« (prev. S.H.).

Ta za lase privlečena, paranoična interpretacija dogajanj ob osamosvojitvi ne bi zaslužila resne obravnave, če je ne bi resno prevzel in širil po slovenskem, jugoslovanskem in evropskem prostoru soavtor trilogije Blaž Zgaga. Še daljši članek od tistega v Objektivu, ki še podrobneje »analizira« slovensko »izdajo«, je bil namreč objavljen v več medijih v vseh državah nekdanje Jugoslavije razen Makedoniji.

Očitno je potreba, za vsako ceno narediti Slovenijo krivo za balkansko katastrofo, tako velika, da tudi instrumentaliziranje pogovora v Ćosićevi hiši Letici ni bilo dovolj in je na dan prinesel (Mladina, 25. oktobra 2013) še sestanek med delegacijama Slovenije in Srbije, ki je bil 24. januarja 1991. Letica ta sestanek imenuje »neposredni dogovor/sporazum/poročilo Milošević-Kučan«, čeprav je šlo za sestanek dveh delegacij. V slovenski delegaciji so bili poleg Kučana še dr. France Bučar, dr. Jože Mencinger, dr. Dušan Plut, dr. Miha Ribarič in Marjan Šiftar, na drugi strani pa poleg Slobodana Miloševića še dr. Slobodan Unković, predsednik narodne skupščine, dr. Dragutin Zelenović, mandatar za sestavo nove vlade, in dr. Stanko Radmilović, predsednik izvršnega sveta.

Letica obe delegaciji reducira na »neposredni dogovor« med Kučanom in Miloševićem. In še več: kot »tajno dogovarjanje«, čeprav je bilo po sestanku objavljeno poročilo. Od kdaj je objavljeno poročilo »tajno dogovarjanje«? Če bi bilo tajno, kako bi dr. Letica izvedel zanj? No, pa saj sam pove: »Ker sem bil takrat osebni svetovalec predsednika Tuđmana, sem bil zelo natančno seznanjen s potekom in rezultati sestanka Kučan-Milošević«. Seveda je bil seznanjen, saj je slovenska delegacija pred vrnitvijo v Ljubljano (torej še istega dne) na zagrebškem letališču s potekom in rezultatom sestanka seznanila predsednika Tuđmana in njegove sodelavce. »Za srečanje,« pravi Kučan, »sem se poprej dogovoril s predsednikom Tuđmanom. To se nam je zdelo še posebej pomembno zaradi načrtovanega hrvaško-srbskega srečanja.« In poudari: »Takrat smo svoje aktivnosti redno koordinirali s Hrvaško.« (Mladina, 6. novembra 2013)

Ne le s Hrvaško, po plebiscitu decembra 1990 se je slovenska politika srečevala tudi z vodstvi drugih republik, najprej s srbskim. Po neuspešnih pogovorih o slovensko-hrvaškem načrtu preureditve Jugoslavije v konfederacijo je Slovenija 20. februarja drugim republikam predlagala resolucijo o razdružitvi Jugoslavije. Slovenja je tudi ves čas po osamosvojitvi vztrajala pri interpretaciji, da je v Jugoslaviji prišlo do razdružitve, in ji je lahko v čast, da je to interpretacijo potrdila tudi Banditerjeva komisija.

Zgaga citira del uradnega sporočila s tega sestanka dveh delegacij:

»Srbija spoštuje interese Slovenije, da si na osnovi pravice narodov do samoodločbe in skozi proces doseganja sporazumov o prihodnjih odnosih republik zagotovi neovirano uresničitev pravice slovenskega naroda in Republike Slovenije do lastne poti in opredelitve glede oblik prihodnjega povezovanja z drugimi jugoslovanskimi narodi oziroma republikami. Slovenija spoštuje interes srbskega naroda, da živi v eni državi in da mora prihodnji jugoslovanski dogovor ta interes spoštovati.«

Takrat, januarja 1991, je še bilo upanje, da bo mogoče uresničiti nekakšen »prihodnji jugoslovanski dogovor«, medtem ko je bila slovenska odločitev, sprejeta na plebiscitu, seveda dokončna! Za odločitev za samostojno državo nismo potrebovali nobene privolitve ali dovoljenja; samoodločba naroda je že po definiciji avtonomna in suverena.

Sporočilo obeh delegacij ima poleg dela, ki ga je objavil Zgaga, še tekst pred njim in za njim, oba odstavka pa pojasnita bistvo sporazuma obeh delegacij (ne pa pakta Milošević-Kučan):

»Skupaj je bilo konstatirano, da je treba pri razreševanju jugoslovanske krize izhajati iz pravice naroda do samoodločbe, ki ne more biti z ničimer omejena razen z enako in prav tako pravico drugih narodov. Obojestransko je bilo ocenjeno, da je pri uresničevanju te pravice potrebno upoštevati specifičnosti in razlike v interesih in da njeno uresničevanje ne more iti na škodo drugih narodov.«

Torej tudi ne na škodo hrvaškega naroda!

In odstavek potem:

»V razgovoru je bilo konstatirano, da ni mogoče na enak način opredeliti medsebojnih odnosov vseh narodov in republik v Jugoslaviji. Nov jugoslovanski dogovor mora zato upoštevati razlike in interese vseh jugoslovanskih narodov in republik v prizadevanju, da se rešuje jugoslovanska kriza na miren način in v demokratičnem procesu dogovarjanja o prihodnosti Jugoslavije.«

Torej, še vedno je šlo za upanje v konstituiranje »tretje« Jugoslavije, v kateri bi bili vsi Srbi v »eni državi«.

»Interes srbskega naroda, da živi v eni državi, ne ogroža pravice nobenega drugega naroda, če je to zvezna država. Če je to Jugoslavija, s Slovenijo ali brez nje, to za srbski narod ni problem« (navedki iz zabeležke o razgovoru z delegacijo Republike Srbije v Beogradu, 24. januarja 1991).

Ne glede na to, ali bi se oziroma se je Slovenija osamosvojila, interes Srbije je enak, in enako si bodo prizadevali za to, da bi vsi Srbi živeli v eni državi, »tretji« Jugoslaviji. Slovenija v tej »zgodbi« sploh ni pomembna, ni nobena postavka! V vsakem primeru pa je bila Hrvaška s srbskim življem v drugačni situaciji, ne glede na to, ali je Slovenija še naprej sestavni del Jugoslavije ali ne. Opozarjam: sestanek, o katerem teče beseda, je bil januarja 1991, torej še pred osamosvojitvijo Slovenije in Hrvaške. Takrat je Milošević še upal na obnovo Jugoslavije! Srbija bi bila v sporu s Hrvaško, če bi se ta osamosvojila, četudi bi bila Slovenija še vedno sestavni del Jugoslavije! Pa menda ne bo kdo rekel, da je Hrvaška kakor kakšna slovenska pritiklina, ki se je osamosvojila zato, ker se je osamosvojila tudi Slovenija. Saj je iz prestižnih razlogov svojo samostojnost objavila celo dan prej, kot so se dogovorili slovenski in hrvaški politiki! Če se torej Slovenijo obtožuje, da je kriva za razpad Jugoslavije, je vsaj toliko kriva tudi Hrvaška, ki se je osamosvojila in dokončno preprečila možnost, da bi se konstituirala »tretja« Jugoslavija. Sama je kajpada ne obtožujem, da je kriva, ker se je osamosvojila!

To logiko sem pripeljala do absurda, da se uvidi neverodostojnost in neutemeljenost take obtožbe na slovenski račun! Da pa je hrvaška politika sokriva za vojno, ne more biti dvoma: Tuđman je spremenil ustavnopravni status hrvaških Srbov, omejil javno rabo cirilice, izgnal od 150 tisoč do 200 tisoč Srbov (po približnih ocenah OZN) iz stoletja njihove Krajine, kje šele, da bi Srbom priznal status konstitutivnega naroda, kakor so ga imeli na Hrvaškem v Jugoslaviji. Sedanja hrvaška uradna politika se trudi spremeniti politiko, vendar je nacionalistični naboj še (pre)močan.

Navedeni odlomki iz poročila in zabeležke s sestanka dveh delegacij govorijo povsem nekaj drugega od tega, kar Sloveniji oziroma slovenski politiki očita dr. Letica in za njim ponavlja Blaž Zgaga. Tega, kar črno na belem piše, nikakor ni mogoče razumeti ne kot »tajno dogovarjanje« ne kot »izdajo«, in vendar Letica ta pogovor označi prav za izdajo. In sicer zato, ker »sta štiri dni prej (20. januarja 1991) Slovenija in Hrvaška podpisali sporazum o skupni obrambi, če bi bila JLA posredovala v kateri od držav, ki so bile takrat republike SFRJ«. Sporazum sta s slovenske strani podpisala takratni sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša in sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar s hrvaškima kolegoma Martinom Špegljem in Josipom Boljkovcem. Za podpis takšnega sporazuma Janša in Bavčar nista imela pooblastila in predsedstvo RS ga je zavrnilo. Na srečo, saj bi v nasprotnem primeru krvava vojna zajela tudi Slovenijo v neizmerljivem obsegu.

Prijateljsko ali poluradno srečanje?

Dodatni argument za svoje poglede, kako je Slovenija »s prodajo orožja zaslužila«, kakor pravi Zgaga, Letica najde v že omenjenem srečanju pri srbskem pisatelju Dobrici Ćosiću, ko sta ga obiskala dr. France Bučar in dr. Dimitrij Rupel. Pogovor so nekdanji prijatelji tudi zapisali in parafirali. Letica ta zapis imenuje »tajni pakt Milošević-Kučan« in naj bi bil »predvidel politične in teritorialne spremembe bivše Jugoslavije«. Ker je o tem pogovoru zapisano, da Slovenija šteje, da je »reševanje srbsko-hrvaških odnosov mogoče samo na temelju samoodločbe narodov, iz katere morajo izhajati različne oblike avtonomije«, sklepa Letica, da se ta »pakt« lahko razume »kot agresivna vojna zveza« med Slovenijo in Srbijo.

Če natančneje premislimo, sam zapis o reševanju »srbsko-hrvaških odnosov na podlagi samoodločbe narodov« ne more biti sporen, še posebej ne, ker je kot dopolnilo zapisan prav citirani dodatek, da morajo iz te pravice izhajati »različne oblike avtonomije«. Za kaj gre? Hrvati imajo pravico do svoje republike (države), toda kot država je Hrvaška odgovorna za enakopravno in enakovredno življenje manjšin, ki živijo na njenem nacionalnem teritoriju, v prvi vrsti za Srbe, ki so že petsto let prebivali v Krajini. V primeru, da do novega državnega povezovanja nekdanjih jugoslovanskih republik ne bo prišlo in se bo Hrvaška osamosvojila na podlagi pravice naroda do samoodločbe, so Srbi upravičeni do avtonomije znotraj države Hrvaške. To je vsebina te točke pogovora!

Ni prostora na tem mestu, da bi analizirala ostale točke »sporazuma«, toda nobena, tudi ne 4. točka, v kateri je zapisano, da Slovenija šteje za realno in razumno, da pride do federativnega povezovanja Srbije, Črne gore, Bosne in Hercegovine in Makedonije«, ne pomeni izdaje Hrvaške! Ja, razumno bi bilo, da bi prišlo do take federacije oziroma neke nove državne skupnosti (ali ustanovitve srbske avtonomije na Hrvaškem), toda tega razuma ni bilo ne v Srbiji in ne na Hrvaškem. Kot rečeno, je Tuđman ravnal nasprotno tej dikciji. Takšno – nerazumno – ravnanje s Srbi v Krajini res ni bilo vzrok za napad na Hrvaško, bilo je pa primeren izgovor za Miloševićev ekspanzionizem. In če gledamo z druge strani, je razvidno, da je Milošević instrumentaliziral krajinske Srbe za svojo ekspanzijo.

Zapis »sporazuma«, ki sta ga s Ćosićem podpisala Bučar in Rupel, v nobenem primeru ni pakt o »nenapadanju« med Srbijo in Slovenijo, niti ni kakšna bianco menica za to, kar je na ozemlju Jugoslavije potem počela JLA, ki jo je že obvladovala srbska nacionalistična politika. Nesmiselna je trditev dr. Letice, da je ta »pakt« predvidel »politične in teritorialne spremembe bivše Jugoslavije«, saj so se te začele že prej. Ne nazadnje je tudi Hrvaška razglasila samostojnost 25. junija. In tudi vojna se je začela pred 14. avgustom 1991. No, pa saj to ve tudi Letica, zato zapiše spremembe »bivše Jugoslavije«.

Dr. Rupel in dr. Bučar zatrjujeta, da srečanje s Ćosićem ni imelo uradnega značaja. Menim, da je odločitev za ta obisk temeljila v njunem mnenju, da se da kaj dogovoriti med prijatelji. Recimo: zagotoviti si tudi po tej »prijateljski strani«, da se bo Srbija z JLA držala odločitve predsedstva SFRJ, ki je 18. julija 1991 sklenilo, da se JLA umakne iz Slovenije. Zadnji njen vojak je iz naše države odšel 25. oktobra 1991. Takrat je torej na našem ozemlju še bila oborožena jugoslovanska vojska in strah je bil še prisoten. Z Dobrico Ćosićem smo namreč soustvarjalci Nove revije sodelovali od pomladi 1985. Toda jeseni smo se kot »politični sodelavci« razšli, ne pa tudi kot prijatelji. Naj to pojasnim: 15. novembra 1985 smo se srečali v gostilni pri Mraku s srbske strani Dobrica Ćosić, dr. Mihailo Marković (kasnejši Miloševićev svetovalec) in dr. Ljuba Tadić (oče nekdanjega predsednika Srbije Borisa Tadića), s slovenske strani pa nekaj urednikov Nove revije, Milan Apih in Taras Kermauner. Ves dan smo razpravljali (in se glasno prepirali) o možnosti »tretje Jugoslavije«, se pravi o novi Jugoslaviji, ki naj bi bila demokratična in pravična. Do soglasja nismo prišli, in sicer v treh točkah:

1. Za naše srbske goste je bil dovolj princip demokracije »en človek – en glas«, kar sicer načelno drži, mi pa smo opozarjali, da je v večnarodni skupnosti to premalo, saj narod, ki ima malo ali najmanj »glasov«, vedno potegne kratko. Slovenci bi v primeru take »demokracije« imeli kvečjemu kulturno avtonomijo, to smo pa imeli že v prvi Jugoslaviji!

2. Gostje so vztrajali, da mora še naprej obstajati Zveza komunistov Jugoslavije kot povezovalka, »hrbtenica« države, slovenski predstavniki pa smo opozarjali, da demokracija ne prenese neke »nad-stranke«, avantgarde. Demokracija je možna ob načelni enakopravnosti vseh političnih subjektov (strank) ali pa je ni.

3. Goste smo opozarjali, naj se nehajo skrivati za Jugoslavijo (kajti kadar govorijo o Jugoslaviji, jo vidijo kot veliko Srbijo, kadar govorijo o Srbiji, vidijo Jugoslavijo). Polaščanje Jugoslavije s strani Srbije kot neke vrste njene »lastnine« se je začelo že takoj po prvi svetovni vojni. Srbija jo je jemala kot »plačilo« za sodelovanje na strani zmagovalcev.

Ker se torej nismo uskladili, kakšna naj bi bila »tretja Jugoslavija«, smo se razšli. Srbski gostje, vsi trije člani Srbske akademije znanosti in umetnosti, so šli pisat svoj memorandum SANU, ki je bil ideološka platforma srbskega nacionalizma in njegovega agresivnega širjenja po teritoriju Jugoslavije, sodelavci Nove revije pa smo šli pisati 57. številko Nove revije.

Kljub temu, da sta tako dr. Bučar kot dr. Rupel pojasnila (Božo Repe: Slovensko-srbski pakt, Mladina, 18. oktobra 2013), da njun obisk pri Ćosiću ni bil uradnega značaja, in da temu pritrjuje tudi Ćosićeva hčerka, ki je prenesla očetovo sporočilo, tako Letica kot Zgaga vztrajata pri svoji trditvi o odločilnem pomenu tega »pakta«.

Ćosićeva hčerka Ana je poleg opisa očetovega razumevanja tega srečanja sporočila tudi njegovo kvalifikacijo pogovora, ki je bil »parafiran kot zapisnik«. In še prenesla Ćosićev poudarek: »Samo kot zapisnik.« Torej nikakršen sporazum, nikakršen pakt! In še: »da ta pogovor oziroma dokument nima nikakršne, ampak res nikakršne zveze z Miloševićem.« Če ne z Miloševićem, tudi ne s Kučanom! Kot dokaz, da res ni šlo za noben državniški dokument, Ćosić poudari: »Med drugim tudi dejstvo, da je ta papir v zasebnem arhivu, dokazuje, da to ni nikakršen državni dokument ali tajni pakt.« Vse »konsekvence«, ki jih Letica izvaja iz tega trojnega srečanja, so stvar čiste domišljije in politične manipulacije. Vprašanje je, zakaj?

Menim, da zato, ker je dejansko šlo za agresivni hrvaški nacionalizem, katerega posledica je – že omenjeni – izgon Srbov s hrvaškega ozemlja, da ne omenjam posebej Tuđmanovega v resnici tajnega sporazumevanja z Miloševićem o delitvi Bosne in Hercegovine, za katerega Letica mora vedeti, saj je bil Tuđmanov svetovalec. Zakrivanje lastne nacionalne krivde Hrvatov se dogaja z obtoževanjem drugega, v tem primeru Slovenije.

»To ni naša vojna!«

Tako je rekel Tuđman ob napadu JLA na Slovenijo. In tudi vojna na Hrvaškem ni bila »naša vojna«! Slovenija ni nikogar napadla zato, da bi si razširila svoj življenjski prostor, bodisi z zavzetjem ozemlja bodisi z izgonom prebivalcev drugega naroda in zavzetjem tega ozemlja. Šlo je za spopad dveh nacionalizmov, od katerega je bil eden (srbski) polaščevalen, drugi (hrvaški) pa izključevalen. Srbski si je hotel podrediti ne le Hrvaško, ampak dejansko ves ostanek nekdanje Jugoslavije, hrvaški pa je hotel izločiti srbski element s svojega ozemlja in še razširiti lastno ozemlje na škodo Bosne in Hercegovine. Naj bi Slovenija ravnala tako ali drugače, spopada med njima ni bilo mogoče preprečiti. Kdor trdi nasprotno, ne razume političnega dogajanja na Balkanu, in še manj, kaj pomeni nacionalistična (sovražna) energija, ki se je kopičila desetletja.