Klasičnim kriterijem, kot so delo in kapital, religija, izobrazba, starost, se pridružujejo novi, ki jih pogojujejo spremenjeni načini življenja in dela. Zeleni so tako nastali iz nasprotja med ekološko politiko ter tehnološko in ekonomsko rastjo, pirati so produkt življenja z novimi tehnologijami. Glasovi, ki na volitvah v urbanih mestnih središčih potujejo na levo, se danes razpršijo bolj, kot so se nekoč, spreminja pa se tudi volilno telo. Med volilci, ki volijo levo, ni več klasičnega delavskega razreda, ki bi se v to politično smer obrnil zaradi svojega zapostavljenega materialnega položaja.

Dr. Samo Uhan, docent za področje metodologije družboslovnega raziskovanja na Fakulteti za družbene vede, pojasnjuje, da levica klasičnega delavskega razreda ni znala dovolj uspešno prepričati v to, da se bori za njegove pravice, za pravice delavca, in s tem krepi njegov materialni in družbeni položaj. Levica je namreč boj za interese delavcev povezala z vrednotami in pogledi, ki tradicionalnemu delavskemu razredu ne pomenijo nič. Vprašanje enakopravnosti istospolnih zvez je sicer izjemno pomembno za družbo, a to so vrednote in teme, ki so zahtevne, s katerimi se delavec v svojem vsakdanjem življenju ne ukvarja in bolj nagovarjajo humanistično inteligenco kot tradicionalnega delavca. Desnica, ki je z ideologijo neoliberalnega kapitalizma pravzaprav demaskirala položaj delavca in ga potisnila v materialno stisko, je bila precej bolj spretna in mu kot kompenzacijo za njegovo realno materialno stisko ponudila osredotočenje na tradicionalne vrednote, družino in vero. V njih se delavski razred počuti domače in varen. S tem pravzaprav nastaja paradoks, pravi dr. Uhan, da politična opcija, ki pravzaprav zagovarja ekonomske vrednote, nasprotne delavskim interesom, pridobiva naklonjenost delavskega razreda s tem, da mu pravi: če si v stiski, se obrni na družino in pojdi v cerkev.

Javnomnenjske ankete, ki so ob različnih volitvah v Nemčiji in Veliki Britaniji ugotavljale volilno ravnanje posameznih družbenih skupin, so pokazale, da levo volijo srednje in visoko izobraženi, pogosto uslužbenci in uradniki, ki sicer osebno niso materialno zapostavljeni ali ogroženi, a se s socialnimi razlikami soočajo in se jih zavedajo. Zanimiv je podatek, ki kaže, da v Veliki Britaniji velik odstotek tistih, ki volijo laburiste, živi v družbenih stanovanjih, podobno velja najbrž tudi za Dunaj, kjer so z gradnjo občinskih stanovanj blažili stanovanjsko stisko in brzdali višanje najemnin.

Rdeči Dunaj

Župan Dunaja, Michael Häupl, v mestni hiši sedi v trideset metrov dolgi pozlačeni pisarni s težkimi kristalnimi lestenci na visokem stropu. Sobana prej spominja na katedralo kot pa na pisarno najvišjega uradnika v mestu, je svoj vtis ob obisku dunajskega župana opisal kolega Ervin Hladnik Milharčič. »Ko je bil pri meni na obisku Mihail Gorbačov, se je tudi čudil,« mu je župan z gromkim smehom odgovoril na njegovo presenečenje. »Car je bil ubit za veliko manj,« je Häuplu menda dejal ruski prijatelj.

Primerjava s carjem položaju prvega moža mesta ob Donavi več kot ustreza. Moč dunajskega župana je včasih večja kot moč politikov, ki vodijo državo, napaja pa se tudi iz dolgoletne vladavine socialdemokratov v mestu. Dunajčani so po vojni vedno volili rdeče, avstrijsko prestolnico so od leta 1946 dalje vodili socialdemokratski župani. Häupl je žezlo prevzel novembra 1994, ko je njegov predhodnik Helmut Zilk temu biologu in zoologu, ki je doktoriral iz lobanjske kinetike gekonov, dejal, naj »pusti te svoje trapaste žabe« in stopi na čelo mesta.

Prestolnico z 1,7 milijona prebivalcev Häupl vodi z odločno roko in socialnim čutom. Poseganje mesta v cene najemnin mestnih lokalov in pisarn ter s tem v tržno gospodarstvo zagovarja z argumentom, da ne bo pustil, da se zasvinja podoba mesta le zato, ker hoče nekaj tržnih ideologov v mestu izživeti svojo ideologijo. Župan hkrati pravi, da je Avstrija bogata dežela in Dunaj bogato mesto. Za revščino v tej družbi ne bi smelo biti prostora, je prepričan.

Doslej se je takšna politika obnesla. Dunaj je v letošnji mednarodni študiji Mercer, ki primerja kvaliteto življenja v 221 mestih, že šestič zapored zasedel prvo mesto na svetu. Dunajčani se tega zavedajo in na lokalnih volitvah pustijo oblast v rokah tistih, ki so mesto doslej uspešno vodili. Pod Häuplovo taktirko so sicer dunajski socialdemokrati dvakrat izgubili absolutno večino, a vselej ohranili oblast. Nazadnje pred štirimi leti, ko so se nevarno povzpeli svobodnjaki in v mestni svet poslali kar 27 svetnikov. Od tedaj Häupl mestu vlada s podporo dunajskih zelenih.

Podobno kot na lokalnih, Dunajčani volijo tudi na parlamentarnih in evropskih volitvah. Na spletni strani mesta, kjer grafike kažejo, kako so poslance v nacionalni ali pa evropski parlament volili meščani po okrožjih, se mesto obarva večinoma rdeče, z izjemo prvega dunajskega okrožja, kjer tradicionalno volijo ljudsko stranko, in zelenega polobroča okoli njih.

Socialdemokrati so bili v mestu najmočnejši na vseh zadnjih parlamentarnih volitvah, res pa je, da njihova moč zlagoma upada. Spreminja se tudi razmerje med drugimi strankami. Medtem ko so bili rdečim nekaj let resni tekmeci le ljudska stranka in zeleni, so se na zadnjih dveh parlamentarnih volitvah socialdemokratom najbolj približali svobodnjaki, ki svojo moč črpajo iz socialnega populizma in spodbujanja nestrpnosti do priseljencev.

Tujci na Dunaju predstavljajo slabo četrtino prebivalstva, več kot tretjina Dunajčanov ima migracijsko ozadje. Z aktivno integracijsko politiko je mestnim oblastem sicer uspelo preprečiti getoizacijo prestolnice, a problematika sobivanja različnih kultur še naprej ostaja volilni rezervoar, iz katerega uspešno črpajo volilne glasove desni populisti.

Levo Dunajčani volijo tudi na evropskih volitvah. Leta 2004 so največ glasov zaupali socialdemokratom, ki so jim s precejšnjo prednostjo pred ostalimi sledili zeleni. Pet let kasneje so socialdemokrati še vedno ostali najmočnejši, druge stranke pa so bile v veliki meri izenačene. Volilno ravnanje prebivalcev prestolnice je tako precej drugačno od povprečja v državi. Medtem ko so se na Dunaju socialdemokrati že dva mandata obdržali na vrhu, so se na državni ravni leta 2004 izenačili z ljudsko stranko, pet let kasneje pa jih je slednja prehitela za 7 odstotnih točk.

Dva Berlina, eno mesto

Mesto ob reki Spree, ki ga je pomembno zaznamovala zgodovina, saj je bilo desetletja razdeljeno z berlinskim zidom, je vnovič postalo prestolnica šele po združitvi obeh Nemčij. Berlin je s 3,4 milijona prebivalcev za Londonom drugo največje v Evropski uniji, vlada pa mu senat osmih senatorjev z županom na čelu.

Kljub temu, da sedežu mestnega senata in župana pravijo Rdeča hiša, so si socialdemokrati po padcu berlinskega zidu oblast v mestu pogosto delili in izmenjevali s krščanskodemokratsko unijo. Vse do začetka novega tisočletja so prebivalci Berlina na lokalnih volitvah največ volilnih glasov zaupali krščanskodemokratski uniji.

Šele od leta 2001 je na čelu mesta socialdemokrat Klaus Wowereit. Javno prepoznaven je postal, ko je pred takratnimi lokalnimi volitvami na strankarskem kongresu javno razodel svojo istospolno usmerjenost. »Sem homoseksualec, in dobro je tako,« je dejal Wowereit. Njegovo prepričanje, da je Nemčija zrela ne le za homoseksualnega župana, temveč tudi za homoseksualnega kanclerja, je kasneje potrdil tudi izid javnomnenjske raziskave inštituta Emnid, v kateri je stališče berlinskega župana delilo skoraj 80 odstotkov vprašanih.

Wowereit je mestu vladal najprej skupaj z zelenimi, nato s stranko demokratičnega socializma (PDS), ki se je po letu 2007 preimenovala v Die Linke. Po zadnjih lokalnih volitvah pred tremi leti, na katerih so izgubili glasove tako socialdemokrati kot tudi Die Linke, se za rdeče-rdečo koalicijo ni več našlo dovolj glasov. Nadvse uspešni so bili na volitvah 2011 zeleni in pirati, a se Wowereit z zelenimi ni mogel dogovoriti o skupnem programu. Zato je mestno vlado sestavil skupaj s krščanskodemokratsko unijo.

Sprva zelo priljubljen politik je z leti izgubljal simpatije, deloma tudi po lastni krivdi. Neuspešen je bil pri odpravljanju težav v javnem prometu, pri gradnji berlinskega letališča in neroden v odzivu na slabo očiščene pločnike februarja 2010, ko so si meščani na poledenelih mestnih površinah množično lomili kosti. Ogorčenje Berlinčanov je namreč njihov župan komentiral kot pretirano, z izjavo, da so vendarle v Berlinu in ne na Haitiju, kjer je mesec pred tem v potresu izgubilo življenje 300.000 ljudi.

V Berlinu si levo usmerjene volilne glasove delijo predvsem tri politične stranke. Samo središče mesta je večinoma obarvano socialdemokratsko rdeče, tu se najdejo tudi zeleni, v vzhodnem delu mesta pa najpogosteje prevlada levica (Die Linke).

Na lanskih parlamentarnih volitvah so prebivalci nemške prestolnice na prvi pogled volili drugače kot na lokalnih. V Berlinu je največji delež glasov prejela krščanskodemokratska unija, drugi so bili socialdemokrati, na tretjem mestu je pristala Die Linke in četrti so bili zeleni. A še vedno so v resnici prebivalci Berlina volili levo, saj so socialdemokrati skupaj z levico in zelenimi zbrali več kot 54-odstotni delež glasov. Tem podobni so bili tudi volilni izidi na parlamentarnih volitvah leta 2009, ko so vse leve stranke v mestu skupaj zbrale več kot 58 odstotkov volilnih glasov. Približno enak delež so levo usmerjene stranke iztržile tudi na evropskih volitvah istega leta, pa vendar so te kljub temu prinesle za mesto presenetljiv izid. Krščanski demokrati so sicer ostali na prvem mestu, a so jim tesno sledili zeleni in prehiteli socialdemokrate ter levico.

Primerjava berlinskih rezultatov parlamentarnih in evropskih volitev z izidi na zvezni ravni kaže, da krščanski demokrati v prestolnici nikdar niso dosegli toliko glasov kot na državni ravni. Še bolj očitno pa je, da so manjše stranke, tako zeleni kot tudi levica, v Berlinu bistveno močnejše kot na nacionalni ravni.

Hkrati analize izidov kažejo, kako različno je ravnanje volilcev v vzhodnem in zahodnem delu nemške prestolnice. Nikjer drugje v državi krščanski demokrati niso prejeli manj glasov kot v vzhodnem Berlinu in nikjer drugje v državi levica ne dosega tako dobrih rezultatov kot v vzhodnem Berlinu.

Inštitut za politične znanosti univerze v Mainzu je raziskal, kdo pravzaprav voli Die Linke in kakšen je volilni motiv. Ugotovili so, da je levica najmočnejša med uslužbenci in uradniki brez religiozne pripadnosti, v njene vode zaide tudi nekaj protestantov. Gre za srednje in visoko izobražene volilce, ki sta jim skupna nostalgija po nekdanji vzhodnonemški državi in občutek izgube socialne varnosti. V njenem stalnem volilnem telesu večinoma niso tisti, ki bi zaradi združitve Nemčij utrpeli materialne izgube, temveč prej tisti s subjektivnim občutkom zapostavljenosti in izgube ideoloških vrednot.

Zadnje parlamentarne volitve lani jeseni pa so v Nemčiji prinesle še eno pomembno spoznanje. Ob raziskovanju volilne udeležbe so strokovnjaki Bertelsmannovega sklada ugotovili, da volitve postajajo neke vrste ekskluzivna prireditev družbenih elit in da je osnovna skupna značilnost tistih, ki ne volijo, apatija. Ta izhaja iz njihovega materialnega in socialnega položaja, ter občutka, da s svojim glasom ne morejo ničesar spremeniti.

Avtorji študije, ki so raziskali volilno ravnanje prebivalcev v velikih mestih, so ugotovili, da kdor je brezposeln in ima malo denarja, na dan volitev običajno ostane doma. V Berlinu je v volilnem okrožju, ki je imelo najnižjo volilno udeležbo, delež ekonomsko šibkih gospodinjstev trikrat večji kot v tistem z najvišjo volilno udeležbo, dvakrat več je tistih brez izobrazbe in pol manj diplomantov fakultet. Nemčija se tako razvija v demokracijo bogatih. Tisti, ki živijo v prekernih razmerah, v njej ne najdejo svojega mesta, so ugotovili avtorji študije in poudarili, da se je v rezultatih pokazala izrazita povezanost med volilno udeležbo in brezposelnostjo.

Laburistični London

Največjo prestolnico Evropske unije od leta 2008 vodi konservativni župan Boris Johnson. »Greater London«, ki skupaj s predmestji šteje več kot 8,3 milijona prebivalcev, se deli na 33 okrožij (boroughs), med njimi City of London in City of Westminster. Okrožja so precej samostojna v lokalni samoupravi in skrbijo za večino javnih ustanov na njihovem območju, njihovo delo pa na ravni mesta koordinira Greater London Authority (GLA), ki je pristojna za strateško načrtovanje razvoja mesta in ustanove, ki so pomembne za celotno prestolnico, kot so denimo policija, gasilci in javni promet.

Greater London Authority je mestna oblast, ki jo sestavljajo župan in mestna skupščina s 25 poslanci. Predhodnik tega telesa je bil do leta 1986 Greater London Council; tega je tedanja ministrska predsednica Margareth Thatcher ročno ukinila in se s tem znebila laburističnega župana Kena Livingstona. Socialistično usmerjeni župan ji ni paral živce le z uresničevanjem vrste predvolilnih obljub, ki so zahtevale veliko denarja, temveč je neoliberalizmu zapisani železni lady nastavljal neprijetno ogledalo, kjer je le mogel. Na streho tedanje mestne hiše je namestil veliko svetlobno tablo, na kateri se je izpisovalo vselej aktualno število brezposelnih v državi. Poslanci in predsednica vlade so tako lahko iz bližnjega parlamenta razločno videli, kakšne posledice prinaša njihova politika.

Konec marca 1986 je parlament na predlog vlade ukinil mestno oblast, zato je bil London naslednjih 14 let edina prestolnica na svetu, ki je delovala brez osrednje uprave. Že kaj kmalu se je pokazalo, da brez nje ne gre, in konec devetdesetih let je tedanji premier Tony Blair obljubil, da jo bodo znova uvedli. Od tedaj Greater London Authority znova upravlja milijonsko mesto, njen prvi šef pa je po volitvah maja 2000 znova postal Ken Livingstone.

Laburisti in torijci so se za oblast v mestu borili že desetletja, včasih tudi na zelo nenavaden način. Kadar so bili v britanski vladi na čelu konservativci, so vedno iskali načine, kako bi preprečili vladavino laburistov v mestu. To je v svojem jedru večinoma volilo laburistično stranko, in ko je konservativna vlada sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja mestu priključila še predmestja, upajoč, da bodo na lokalnih volitvah vendarle zmagali njihovi, se tudi ta račun ni izšel.

Boris Johnson, sedanji župan iz vrst konservativne stranke, je Kena Livingstona premagal na volitvah leta 2008 in oblast obdržal tudi štiri leta kasneje. Kljub temu, da so volilci pred dvema letoma na čelo mesta znova izvolili konservativnega župana, pa so mu premešali karte v mestni skupščini, kjer imajo laburisti tokrat tri sedeže več kot konservativci.

Na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2010 so bili konservativci in laburisti v Londonu skorajda izenačeni, nekaj več kot petino glasov so volilci namenili liberalnim demokratom. Pet let pred tem pa so v mestu slavili laburisti, ki so torijce prehiteli za skoraj 4 odstotne točke. Če rezultate iz Londona primerjamo s tistimi na ravni države, se pokaže, da so laburisti na obeh zadnjih parlamentarnih volitvah v prestolnici dobili večji delež glasov, kot pa je bilo povprečje na državni ravni.

Podoben vzorec se pojavlja tudi ob zadnjih evropskih volitvah, kjer so volilci v Londonu sicer konservativcem zaupali približno enak delež volilnih glasov, kot so jih dosegli na državni ravni, a je bila njihova podpora laburistom in zelenim precej večja kot drugod po državi.

Rim, levo od desne

Mestu ob reki Tiberi, ki ima nekaj čez 2,6 milijona prebivalcev, od junija lani vlada Ignazio Marino. Župan prihaja iz najmočnejše stranke levosredinskega spektra v Italiji – Demokratska stranka je leta 2007 nastala iz strank Demokratična stranka levice in Marjetice. Prva je naslednica italijanske komunistične stranke, druga nekdanje krščanskodemokratske vladne stranke Demokrazia Christiana.

Marino je svojega predhodnika Giannija Alemanno iz Berlusconijeve stranke premagal v drugem krogu volitev s skoraj 65 odstotki glasov. V mestnem svetu ima Marino udobno večino, 29 od skupno 48 sedežev zasedajo svetniki strank levosredinske koalicije. V času njegovega predhodnika so imeli v mestu oblast Berlusconijevi ljudje, tedaj je kar 35 svetnikov prihajalo iz stranke Ljudstvo svobode.

Večnemu mestu so po vojni večinoma vladali župani iz vrst katoliške ljudske stranke, v drugi polovici sedemdesetih let in prvi polovici osemdesetih let preteklega stoletja so v Rimu volili komunistične župane. Ob prelomu tisočletja je Rim vodil zeleni župan Francesco Rutelli, leta 2001 ga je zamenjal Walter Veltroni iz Demokratične stranke levice.

Pretežno levo so v Rimu volili tudi na lanskih parlamentarnih volitvah. Levosredinske stranke so na volitvah v poslansko zbornico v Rimu dobile skoraj tretjino glasov, desnosredinske pa so v mestu zaostale tudi za protestnim Gibanjem petih zvezdic nekdanjega komika Beppa Grilla, ki ga je v italijanski prestolnici volilo več kot 28 odstotkov volilnih upravičencev. Njegov rezultat je bil v Rimu precej boljši kot na državni ravni, kjer so ga prehitele desnosredinske stranke.

Povsem drugače kot preostali del države je Rim volil na parlamentarnih volitvah leta 2008. Tedaj je na državni ravni močno zmagala desnosredinska zveza strank s Silviom Berlusconijem na čelu, v Rimu pa so se levosredinske stranke, resda s tesnim rezultatom, vendarle uspele obdržati na vrhu.

Leto kasneje so volilci v Rimu na evropskih volitvah volili v drugo smer in kar 40 odstotkov glasov zaupali Berlusconijevi stranki. Levosredinska Demokratska stranka, ki je po volilnih porazih na parlamentarnih in regionalnih volitvah padla v globoko krizo, je prejela bistveno nižjo volilno podporo kot stranka medijskega mogotca. Zanimivo je, da je leta 2009 v Rimu Berlusconi dobil celo precej večji delež glasov kot na zvezni ravni.

Na prvi pogled bi lahko iz izida teh volitev sklepali, da so se volilci v Rimu povsem obrnili v desno. Toda če seštejemo glasove, ki sta jih zbrali Demokratska stranka in Italija vrednot pod vodstvom nekdanjega borca proti korupciji Antonia Di Pietra, se rezultat približuje tistemu, ki so ga dosegli Berlusconijevi kandidati.

Precej bolj levo kot preostala Italija pa so v Rimu volili ob evropskih volitvah leta 2004. Tedaj so zvezi levosredinskih strank Oljka zaupali več kot tretjino volilnih glasov, medtem ko sta si na desnem polu približno enak delež razdelili Berlusconijeva Naprej Italija in Nacionalno zavezništvo, ki je nastalo iz neofašističnega gibanja Movimento Sociale Italiano. Na državni ravni je Oljka dobila precej manj glasov kot v Rimu, Berlusconi pa je bil v prestolnici manj uspešen kot v preostalem delu države.