Eden največjih dogodkov stoletnice bo odprtje verjetno vodilnega vojnega muzeja na svetu, londonskega Imperialnega vojnega muzeja (Imperial War Museum, IWM), ki je trenutno sredi velike prenove. Investicija, vredna 35 milijonov funtov, bo muzeju prinesla razširitev prostorov in novo razstavno gradivo, predvsem pa bo nova organizacija in interpretacija doletela razstavljeno kulturno in tehnično dediščino. Odprtje muzeja, v katerem se bo mogoče sprehoditi skozi posnetek strelskega jarka z zahodne fronte, napovedujejo za 19. julij.

Vojni muzej, ki je sodeloval v vojni

Britanci so si svoj muzej velike vojne omislili, preden je ta sploh dobila epilog. Ko se je začela premoč v spopadih leta 1917 prevešati na stran antante, so se muzealci na bojiščih že lotili zbiranja gradiv. Ob navzočnosti velike množice obiskovalcev je muzej pol leta po sklenitvi premirja slovesno odprl kralj Jurij V. S prvotne lokacije v južnem Londonu se je v dvajsetih letih za krajše obdobje preselil v Kensington, nato pa se leta 1936 trajno naselil v impresivni stavbi najstarejše bolnišnice za duševne bolezni Bethlem, kjer ga najdemo še danes. Med drugo svetovno vojno je bil v zračnem napadu na London močno poškodovan, a brez posledic za razstavne eksponate, saj so jih med vojno evakuirali iz mesta, nekaj pa jih celo angažirali za vojno rabo. Filme in fotografsko zapuščino so uporabili v propagandne namene, nekatere kose orožja za usposabljanje vojakov, manjše število pa celo v aktivnem boju. Prvo večjo prenovo je muzej dočakal šele konec osemdesetih let, ko je bil ponovno odprt v kraljevi družbi.

Muzej je osrednja atrakcija londonske soseske Lambeth, dvajset minut hoda od Westminstrske palače. Od zunaj te dni ni videti, da bi se v muzeju kaj posebnega dogajalo, a po njegovi notranjosti grabijo težki delovni stroji. Napotili smo se v njegovo raziskovalno središče, ki je trenutno edina storitev, dostopna za obiskovalce. Namenjeno je raziskovalcem, študentom in drugim, ki želijo brskati po obsežnem vsakovrstnem gradivu vojne dediščine onkraj muzejsko izbranega materiala. Dobro obveščeni uslužbenec muzeja, ki je zadolžen za spremstvo obiskovalcev skozi muzej, spremenjen v gradbišče, zna povedati, da je aktualna prenova v koraku s spremembami, ki so jim zadnja desetletja podvrženi vsi muzeji. Trend je, da obiskovalcem postrežejo čim bolj izčrpno družbeno analizo pojavov, ki jih predstavljajo, in ne več zgolj prikaz predmetne zgodovine nekega obdobja.

IWM bo v ta namen zgradil povsem novo galerijo prve svetovne vojne, ki že sedaj velja za najbolj izčrpno na svetu in se bo povečala na dvojno velikost sedanje. Poudarjeno se bo posvečala najnovejšim analitičnim zgodovinskim dognanjem: razlogom za začetek vojne, za njeno nadaljevanje in njenim posledicam za ves svet – skozi zgodbe teh, ki so jo doživeli v boju, in tistih, ki so ostali doma.

V IWM mnoge privabi razstavljena vojna mašinerija. Za ljubitelje oborožitvenega aspekta vojne bo razveseljiva novica, da se muzeju obeta prenovljen atrij. Gre za del muzeja, v katerega obiskovalec vstopa najprej in kjer ga pričakajo s stropa viseča letala. Po novem ga bo pričakalo devet novorazstavljenih objektov: med drugim letali iz prve in druge svetovne vojne, primer rakete, kakršna je v drugi svetovni vojni sejala grozo po Londonu, sovjetski tank T34 ter znameniti britanski tank markV, ki je omogočil zmago antante, pa Reutersov land rover, poškodovan v raketnem napadu v Gazi, ter argentinska operacijska miza s Falklandskih otokov.

Velike predmete želijo na novo umestiti v prostor tako, da se obiskovalcem ne bo več zastavljalo pogosto vprašanje: »Je to resnično?« Letala, ki visijo s stropa, se mnogim obiskovalcem zdijo makete. Zaposleni v muzeju ugotavljajo, da je temu tako, ker so objekti v prostor umeščeni brez pripadajočega konteksta. Tank bodo tako po novem postavili na terasasti del, da ga bo obiskovalec doživljal z nižje pozicije, kot iz obrambnega jarka. Sicer pa bo atrij dobil predvsem terasaste galerije, ki bodo obiskovalcu omogočile, da objekte opazuje z različnih višin, letalo najprej s tal in potem od zgoraj. Strop naj bi poskrbel za odsevne površine, kar bo objekte v njem še dodatno osvetljevalo.

Velike razstavne objekte so med prenovo preselili, kar za muzej nikakor ni prvič. Že v začetku prejšnjega stoletja je ob mnogo slabši tehnični opori preživel dve selitvi, leta 2006 pa še odprtje aviacijske podružnice v Duxfordu. V vsem tem času so preselili za 800 ton razstavnih objektov, med selitvami so zabeležili le tri manjše poškodbe predmetov. Na spletni strani muzeja si je mogoče ogledati tudi video selitve petnajstmetrske rakete.

Digitalizacija velike vojne

Vzpenjanje po muzejskih nadstropjih vodi do sodobnih in najaktualnejših konfliktov. Muzej denimo »pokriva« ključne zgodbe druge svetovne vojne: vlogo strateškega bombardiranja, ruske in afriške fronte, potek dneva D. Obiskovalce bodo tudi po prenovi pričakale razstave o povojni izgradnji Britanije in Evrope ter zgodbe o novih konfliktih in delitvah, nastalih po vojni: o hladni vojni, vesoljski tekmi, umiku britanskih sil iz Sueza, o konfliktih na Irskem, v Iraku in Afganistanu. Muzej bo obstoječe kolekcije prenovil in jih reinterpretiral tudi s pomočjo digitalnih predstavnih sredstev. Predvsem pa bodo prostore v vrhu stavbe prav tako kot osrednjega močno povečali. Vse to, ne da bi za meter razširili samo stavbo ali kakorkoli posegli v zunanji videz markantne nekdanje bolnišnice. Nove prostore bodo pridobili izključno s prenovo notranjosti. Ta bo prinesla še tri nove muzejske trgovine in muzejsko kavarno, ki se bo odpirala proti čudovitim parkovnim površinam, sredi katerih stoji muzej.

Ena od zanimivih digitalnih pridobitev bo Supply Line (Dobavna linija), interaktivna tabla, ki bo seznanjala z množično proizvodnjo, ki je iz ozadja »napajala« vojno, torej skrbela za hrano in orožje, ki je romalo na fronte. Vendar pa je ključni namen muzeja, da bolj kot tehnično plat vojne prikaže, kaj je pomenila za slehernika: s kakšnimi navadnimi in nenavadnimi vprašanji so se med vojno soočali Britanci in prebivalci bivšega imperija. Še dodatno bodo obogatili razstavljeno osebno spominsko gradivo: z ljubezenskimi pismi, spominki s fronte, fotografijami, dnevniki, medaljami, uniformami, z umetnostjo in filmom.

Cilj muzeja je, da do konca počastitve stoletnice, torej do leta 1918, zberejo osem milijonov (slučajno ali pač ne je to tudi število prebivalcev Londona) življenjskih zgodb Britancev in drugih državljanov dežel Commonwealtha. Material iz muzejev, knjižnic, arhivov in družinskih zbirk z vsega sveta želijo pripeljati na eno mesto, v ta namen pa spodbuditi ljudi vseh starosti in nacionalnosti, da odkrivajo in razkrivajo življenjske zgodbe svojih pokojnih prednikov. Enako težo dajejo zgodbam neposredno z bojišč kot zgodbam z »domače fronte«, kakor Britanci vztrajno imenujejo svojo ključno fronto, ki je iz ozadja poskrbela, da so iz vojne izšli kot zmagovalci. Zgodbe želijo shraniti in jih s pomočjo digitalnih medijev narediti dostopne prihodnjim generacijam.

Vsak ima zgodbo

Muzej si je to ambiciozno nalogo zadal pod geslom: »Vsi imamo zgodbo.« Četudi je leta 2012 preminila še zadnja veteranka, Britanci o vojni govorijo kot o veliki zgodbi, v kateri ima vsak povedati svojo majhno zgodbo. Praktično ni družine, katere predniki ne bi tako ali drugače sodelovali, prav tako je malo takih, kjer ne bi utrpeli človeških izgub. Muzej, katerega večja mecena sta med drugimi vojvoda in vojvodinja kambriška, skozi to optiko k podpori vabi tudi male donatorje: pet funtov omogoči ohranitev črnila na pismu, napisanem v vojni, deset funtov omogoči restavracijo znaka iz bojnega jarka, 25 funtov pa pripravo zbirke medalj za razstavo.

O priljubljenosti in kvaliteti muzeja veliko pove dejstvo, da mnogi donirajo zato, ker jim je muzej enostavno všeč in ga redno obiskujejo. A dejstvo je, da so v muzeju pametno prepoznali skrajni trenutek v zgodovini, ko še lahko apelirajo na generacije, ki o vojni pripovedujejo zgodbe iz druge ali tretje roke. S sporočili, ki jih lahko pustijo na spletni strani ob donaciji, dobijo podporniki priložnost, da se poklonijo svojim padlim prednikom. Donirajo za prabratrance, ki niso pozabljeni niti na drugi strani Atlantika, za stare očete, ki so se vrnili domov, in njihove brate, ki se niso.

Brez promoviranja in poveličevanja

IWM je do vojne že od samega začetka gojil zdrav odnos, kot dokazujejo tudi besede kralja Jurija V. ob njegovem odprtju: »Prav je, da obiskovalca opozorimo, da v muzeju ne bo našel poskusa poveličevanja vojne in poudarjanja zmage nad sovražnikom. Ljudje bodo tukaj spoznali, kaj vojna v resnici pomeni. Upamo, da bo muzej odigral svojo vlogo pri promoviranju razlogov za mir.« Muzej vojne še zdaleč ne časti ali promovira. Poklanja se človeškemu duhu in pripoveduje zgodbe o odporu navadnih ljudi, ki se znajdejo sredi njene vihre: navadnih vojakov, vojnih ujetnikov, vojaških beguncev, dezerterjev, žensk in moških doma ter otrok. Ne le zgodb o politikih, despotih, cesarjih, vojnih poveljnikih, generalih, strategih in junakih. IWM si poudarjeno prizadeva, da vojne ne bi prikazoval skozi slikanje dobrih in slabih (goodies&baddies), vzpostaviti pa skuša tudi svojo mednarodno identiteto s tem, da ne predstavlja le vojne izkušnje Britancev. Vključuje zbirke o praktično vseh frontah, vseh bojiščih in vseh udeleženkah vojne, tudi tistih, ki so se bojevale proti Veliki Britaniji.

Vendar pa je na Otoku ob bližajoči se stoletnici znova živa razprava, ali je šlo pri njihovem vstopu v vojno za herojski pogum ali za monumentalno napako. Zgodovinar Niall Ferguson meni, da je bila hitra odločitev za vstop v boj proti Nemcem recept za strahovite izgube. Izognili bi se jim, če bi z vstopom počakali nekaj let in jih izkoristili za okrepitev vojske, tudi če bi Nemci vmes porazili Francijo in Rusijo. Drugi mu oporekajo, da je šlo pri hitrem vstopu Britanije v vojno za čast, saj je imela z zaveznicami sklenjene dogovore, ki jih je morala spoštovati. Javno mnenje se v času bližajoče se obletnice seveda nagiba v prid drugemu argumentu.

Muzej pa ni le sredi prenove. IWM ob stoletnici začetka vojne koordinira globalni projekt obhajanja stoletnice, pri katerem s kulturnimi dogodki, razstavami in drugimi aktivnostmi sodeluje več kot 1400 kulturnih in izobraževalnih institucij po vsem svetu. Muzej želi prav okroglo obletnico izkoristiti kot priložnost, da zgodbe prejšnjih generacij poveže z zgodbami sedanjih generacij ter jim omogoči, da se ohranijo za bodoče rodove.

Tega je globalna in britanska javnost, sploh pa mlajša populacija, nemara potrebna. Telegraph je že leta 2012 poročal, da kar polovica mladih Britancev ne zna navesti niti letnic začetka in konca vojne, kaj šele osnovnih informacij o razlogih zanjo. Dvanajst odstotkov vprašanih, starih od 16 do 24 let, je bilo zmotno prepričanih, da je bitka za Waterloo potekala v prvi svetovni vojni, enak odstotek je času prve svetovne vojne pripisal tudi ardensko ofenzivo, le četrtina je vedela, da sodijo v to obdobje bitke pri Iepru, v katerih je bilo ubitih pol milijona vojakov. Mnogi mladi Britanci prav tako ne poznajo prispevka in vloge drugih držav v vojni niti ne vedo, da so se na njihovi strani borile Avstralija, Kanada, Indija in Kenija. Desetina vprašanih je menila, da je imel celoten britanski imperij manj kot 10.000 smrtnih žrtev. V resnici jih je dvakrat toliko padlo samo na prvi dan bitke na Somi.

A nič bolje ni med odraslimi. Prejšnji mesec je Daily Mail objavil novico o raziskavi British Councila, ki je pokazala, da večina Britancev ne ve, da se je vojna bila še kje drugje kot le na zahodni fronti. Le polovica jih ve, kaj je bil povod za vojno. Manj kot polovica jih ve za vpletenost Severne Amerike in Bližnjega vzhoda, manj kot četrtina za vpletenost Afrike in Azije. Enajst odstotkov Britancev zna povezati vojno z današnjim konfliktom v Palestini, tretjina pa z vzponom komunizma v Rusiji.

Vojna vzela in dala

Stoletnica je hkrati priložnost, da se narodi spomnijo pozitivnih posledic vojne. Britanske ženske so prav zaradi vojne leta 1918 dobile volilno pravico, saj je odhod moških na fronto pokazal, kako pomemben je njihov prispevek družbi. Pomembne spremembe so se zgodile tudi v socialni hierarhiji, saj so z vojnimi dosežki začeli tudi Britanci bolj ceniti dejanske zasluge in sposobnosti namesto družinskega imena. Tu pa so še tehnološke inovacije in preboji v medicini, ki so jih izredne razmere pospešile in so hitro prešli v civilno rabo.

»Svet je bil po letu 1918 tako drugačen od tistega leta 1914, da se je zdelo, kot da gre za dva različna svetova,« piše za Telegraph zgodovinar Andrew Roberts, ki je prepričan, da stoletnice ne bi smeli vzeti le kot priložnost za vljudno zgodovinsko refleksijo. Vojna Britaniji in drugim narodom ni vzela le cele generacije najboljših mož, ki bi lahko k napredku sveta več prispevali s svojim delom kot s krvjo. Zmotno je prepričanje, da so jo najslabše odnesli pripadniki nižjih slojev: v boj so množično odhajali mladi izobraženci in študentje elitnih univerz. Vojna pa je bila za Britanijo kljub zmagi začetek konca njene kolonialne premoči. Še zdaleč niso propadle le stare kraljevske dinastije, pač pa so se oslabili tudi imperiji zaveznic, Britanije, Francije, Belgije, Portugalske in nevtralne Španije, kar jih je sprva pognalo na pota dolgotrajnega ekonomskega okrevanja.

Kako torej vojno razumeti, potem ko so umrli še zadnji njeni aktivni udeleženci, se v Telegraphu sprašuje tudi avtor Harry Mount. »Problem« prve svetovne vojne je namreč ta, da nima statusa pravičniške vojne, kakršnega »uživa« druga svetovna vojna, ki je prinesla ultimativnega sovražnika, proti kateremu so se borile sile neizpodbitne pravice. Prva svetovna vojna bo vedno v senci svoje velike diabolične hčerke druge. Zmaga nad sovražnikom v drugi svetovni vojni je moralno nezapletena, prve na tako enostaven način ni mogoče razumeti. Njena blatna in krvava zmeda je zgolj tlakovala pot v veliko depresijo in postavila temelje množičnemu ubijanju dvajset let kasneje, piše Mount.

Prav zato se stoletnica ponuja kot priložnost, da preoblikuje in predvsem oživi zgodbo o prvi svetovni vojni, ki iz kolektivne zavesti neupravičeno izginja hitreje kot mlajši spopadi. Stoletnica je priložnost, da se narodi spet spomnijo razlogov za mednarodne odnose, ki njihova življenja usmerjajo še danes. In predvsem, da se spomnijo, da so jo v njenem času poimenovali vojna za končanje vseh vonj.