Komentar k intervjuju s prof. dr. Vitom Turkom

Prof. dr. Turk navaja, da bi bil sistem ocenjevanja znanosti preko znanstvenih svetov posameznih ved bistveno boljši o trenutnega, ki ga uporablja ARRS. V preteklosti smo podoben sistem že imeli in sem dokaj dobro doživel njegove značilnosti. Pred dvema desetletjema, ko sem končeval doktorat, sem se iz zelo eminentne znanstvene inštitucije namreč preselil v nekoliko manj eminentno, oziroma bolj uporabniško usmerjeno. Glede na to, da torej nisem pripadal nobeni vplivni skupini, sem kljub solidnim znanstvenim objavam imel pri pridobivanju projektov izjemne težave. Takrat so koordinatorji področij, oziroma vodje znanstvenih svetov posameznih ved, imeli pri odločitvah skoraj neomejeno moč. Nemogoče je oceniti, koliko so bili pri tem v nasprotju interesov, dejstvo pa je, da je kasnejša uveljavitev transparentnosti (Cobiss, Sicris) pokazala, da so bile znanstvene reference nekaterih vodij področij dokaj skromne.

Res je, kar trdi prof. dr. Turk, da sistem ocenjevanja EU-projektov ne uporablja numeričnega ovrednotenja posameznih znanstvenih in tehnoloških dosežkov. Naslanja se predvsem na mnenje ocenjevalcev, pri čemer je treba izpostaviti, da je evropski prostor bistveno večji od slovenskega in s tem verjetnost nasprotja interesov precej manjša. Kljub temu je vsem, ki intenzivno sodelujemo v EU-projektih, jasno, da so brez ustreznega konzorcija (udeležba »močnih igralcev«) naše možnosti, kot predstavnikov majhne in politično manj pomembne države, zelo majhne. Tudi zato je uspešnost novih držav članic pri razpisih bistveno manjša kot pri starih članicah. To se pozna predvsem pri koordinatorjih projektov, kjer »majhnost« verjetno pogosto prevlada nad znanstveno in tehnološko odličnostjo. Upam si trditi, da so v trenutnem sistemu ARRS možnosti še neuveljavljenih raziskovalcev (z ustreznimi referencami) večje kot možnosti »majhnih« partnerjev v raziskovalnem prostoru EU. Seveda sistem ocenjevanja projektov, ki ga uporablja ARRS, ni optimalen in bi ga bilo verjetno smiselno nagraditi. Nikakor pa se ne strinjam s tem, da bi omenjeni sistem enostavno ukinili – metrični kazalci so še vedno, če nam je všeč ali ne, najbolj neodvisni parameter.

Čeprav omenjena problematika seveda ni nepomembna, po mojem mnenju prof. dr. Turk v intervjuju (in tudi večina komentarjev v drugih občilih) zgreši večji slovenski problem, ki se navezuje na raziskave v širšem smislu. Znanost v Sloveniji je dobra ali celo odlična, kar dokazujejo vsi primerjalni kazalci (objavljanje v znanstvenih revijah najvišjega nivoja, citati) in pozitivni trendi, zato smo nanjo lahko upravičeno ponosni. Seveda zmanjševanje financiranja lahko ogrozi njen nadaljnji razvoj, vendar imamo istočasno tudi zelo podhranjeno t.i. uporabno ali aplikativno znanost. Prof. dr. Turk v intervjuju ne pove, da imajo gospodarsko in tehnološko najbolj razvite države EU poleg odlične temeljne znanosti tudi široko in učinkovito uporabno znanost. V Sloveniji je »tehnologija« v zadnjih letih namreč izpuhtela v medresorskem dogovarjanju, zato so aktivnosti na tem področju večinoma neusklajene in nepregledne. Kljub stalnim pozivom tehnološko najbolj naprednega dela gospodarstva in raziskovalnih inštitucij je TIA (Javna agencija za tehnološki razvoj Republike Slovenije) še vedno utopljena v SPIRIT (Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, inovativnosti, razvoja, investicij in turizma). Relacije med temeljno znanostjo, aplikativnimi raziskavami in razvojem ter naše strateške cilje na tem področju (tudi v povezavi z izobraževanjem) dokaj dobro definira Resolucija o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020 (ReRIS11-20), ki jo je sprejel tudi državni zbor (Uradni list, št. 43, 2011). Kljub dobrim ciljem in namenom pri pripravi resolucije je država Slovenija do sedaj naredila malo za njeno uresničitev. Mislim, da so problemi znanosti relativno majhni v primerjavi z neuresničitvijo večine strateških ciljev, njihovo parcialno reševanje pa je že v osnovi neučinkovito.

Eden pomembnih nedoseženih ciljev ostaja implementacija rezultatov raziskav v realnem okolju. To je sicer dokaj značilno za večino evropskih držav, zato je v večini razpisov Obzorja 2020 zahtevana TRL (technology readiness level) vsaj 6 ali več, kar pomeni prototipno proizvodnjo ali vsaj demonstracijo uporabe. Istočasno vlade posameznih držav in njihove inštitucije z različnimi mehanizmi vzpodbujajo uporabo najnovejših tehnologij in metodologij pri večjih projektih. Da pri svojih odločitvah uporabljajo rezultate raziskav na vseh pomembnih področjih, verjetno ni treba omenjati. Pri nas velika večina državnih uradnikov, vključno z ministri, ne ve ali noče vedeti, da za učinkovito delovanje državne uprave in določenih podsistemov potrebujejo tudi rezultate relevantnih raziskav. Posledično se niža tudi nivo stroke, ki sodeluje pri posameznih odločitvah. V kolikor se vloga in vpliv znanosti in neodvisne stroke v celotnem sistemu ne bosta izrazito povečala, bomo ostali v krogu napačnih odločitev in neučinkovitega delovanja: poleg »razvpitega« TEŠ6 vsaj še prepočasna modernizacija železniškega omrežja, velika občutljivost za naravne nesreče, slabo koriščenje naravnih virov.