Jih tudi ni mogel: Julijana Bizjak je imela prav.

Zdravniške organizacije v svojem dokumentu obujajo staro zamisel o košarici potrebnih in manj potrebnih zdravstvenih pravic: v košarico A so uvrstile vse storitve iz osnovnega zdravstva in vse drage hospitalne storitve in preiskave. Te naj bi se praviloma zagotavljale v roku 30 dni od nastopa bolezni in v celoti plačevale s sredstvi obveznega zavarovanja.

Košarica B je mnogo bolj zamegljena: v njo sodi vse, kar ni v košarici A. Razumite, kakor hočete: če sodi v košarico A vse, kar je drago in zahteva obravnavo v roku 30 dni, potem ostane za košarico B komaj kaj. Bojim pa se, da so v tej košarici mišljene vse nenujne operacije, tudi drage, in ponovni pregledi pri specialistih. Strategija predvideva, da bo storitve iz košarice B plačal bolnik sam, javna blagajna pa bi mu stroške povrnila v višini standardizirane cene storitve. Zakaj tolikšna komplikacija v primerjavi s košarico A, kjer stroške obravnav takoj in v celoti poravna blagajna? Zato, ker se s tem odpira prostor za zasebne izvajalce, ki bodo cene oblikovali povsem svobodno. Samo naivneži si predstavljajo, da bodo njihove cene nižje kot v javnem sistemu. Med drugim se nakazuje niša za zvezdniške zdravnike, ki bodo izvajali svoje storitve po kraljevskih cenah.

In potem so tu še storitve izven košaric A in B: to so storitve z nizko dodano vrednostjo, na primer nenujni prevozi, nadstandardna hospitalna obravnava in nekatere ambulantne storitve (pri čemer dokument ne navaja nobenega primera). Kuštrin je v tej skupini navedel operacijo krčnih žil. Vse te storitve naj bi se plačevale z zasebnimi sredstvi.

Kuštrin je s primerom operacije kolka, kjer se je posebej razgovoril, zelo nazorno razkril interese zdravniške srenje. Kljub temu, da je ta operacija zelo draga in zahteva hospitalizacijo, je ni uvrstil v košarico A, pač pa je pri njej napovedal možnost doplačila za preskakovanje čakalne vrste. Izjavil je približno tole: »Danes tisti, ki je na položaju in ima visoko plačo, ne čaka na operacijo, ker dvigne telefon in gre po takšni ali drugačni liniji mimo vrste. Potem bo pa moral plačati. Če si bo kdo s sto tisoč evri prihodka dal operirati kolk, bo plačal tretjino operacije in bo operiran popoldne. Njegovo doplačilo bo šlo v zdravstveno blagajno, poleg tega pa bo izpraznil vrsto tistih, ki čakajo dopoldne. Tisti, ki bodo doplačali, bodo torej plačali še za tiste, ki ne morejo. Enostavno kot poper.«

Ta izjava si zasluži podrobno razčlenitev. Najprej Kuštrin mimogrede prizna zdravniško korupcijo: tisti na položaju in z dobrimi plačami preskakujejo vrste. Iz tega preskoči na nelogično predpostavko, da bodo ti ljudje po novem za preskakovanje plačevali. Lepo prosim: zakaj bi plačali, če lahko preskakujejo brezplačno?

Ampak vsaj tisti z denarjem in manjšim vplivom se bodo morda odločili za doplačilo. Predpostavimo, da na operacijo kolka čaka 2000 ljudi, javna blagajna pa ima denarja samo za 1000 operacij letno. Izmed tisoč bolnikov, ki bodo operirani šele naslednje leto, se jih 90 premožnejših odloči, da za takojšnjo operacijo plačajo tretjino cene in s tem v zdravstveno blagajno primaknejo znesek za dodatnih 30 operacij. V prvem letu bo torej namesto 1000 lahko operiranih 1030 bolnikov, vendar bo med njimi 90 takih, ki so preskočili eno leto čakanja in ob tem izrinili šestdeset revnejših državljanov v naslednje leto. To je v nasprotju s temeljno vrednoto zdravstvenega varstva: pravično dostopnostjo do zdravstvene storitve. Kuštrin ne predlaga nič manj kot uzakonitev korupcije.

Strategija predvideva, da bodo te operacije opravljali tudi zasebniki in da se bodo njihove cene svobodno oblikovale. Če k temu dodamo še evropsko direktivo o najvišjih dopustnih čakalnih dobah, nad katerimi mora javna blagajna plačati celotno ceno operacije, je zgodba zaokrožena: storitve v košarici B so tempirana bomba in bodo zahtevale veliko zasebnih sredstev. Ta sredstva se bodo večinsko znašla v žepih zasebnih izvajalcev.

Zdravniške organizacije so ob pisanju morale jasno vedeti, da njihov predlog znatno povečuje število storitev, ki se bodo opravljale zasebno in plačevale z zasebnimi sredstvi. Zato predvidevajo zasebne zavarovalnice in zdravnike, ki bodo delali tako v javnem kot zasebnem sektorju. V njihovem kriptiranem načrtu se izrisuje sistem, kjer bodo zdravniki motivirani, da vzdržujejo dolge čakalne dobe in s tem v nedogled ohranjajo teren za storitve, ki jih bodo opravljali v zasebnem sektorju po višjih cenah. Tisti, ki ne bodo imeli denarja, bodo pač morali pristati na status drugorazrednega državljana. Na košarico A, ki se bo krčila.

Enostavno kot poper.