Potem je prišel 8. marec, mednarodni dan žena, in v evropskem parlamentu so prebrali poročilo evropske agencije za temeljne pravice, po katerem je vsaka tretja ženska v EU žrtev nasilja, predsednik parlamentarnega odbora za enakopravnost spolov Mikael Gustaffson je dejal, da je »nasilje nad ženskami odraz spolne neenakopravnosti«, poslanci pa so složno dvignili roke in sklenili, da Unija potrebuje vseobsegajočo strategijo za to, kako ste že rekli, enakopravnost spolov.

Tri dni pozneje, 11. marca, je pred poslance evropskega parlamenta prišla prav takšna strategija – »Poročilo o enakopravnosti moških in žensk« se je imenovala – v kateri so predstavili šokantne rezultate raziskav evropske komisije: na čelu evropskih podjetij je neverjetnih 97,6 odstotka moških, v upravnih odborih jih je 91,1 odstotka, povprečna plača zaposlene evropske ženske pa je za četrtino nižja od plače zaposlenega moškega! V nadaljevanju poročilo navaja ukrepe za odpravo teh strašnih razlik, vključno z zajamčenim spoštovanjem načela enakega plačila za enako delo.

Poslanci so nato prešli na glasovanje, in spet nas je bilo sram gledati, kako Ruža Tomašić in pet HDZ-jevcev – od tega tri ženske! – strumno glasuje proti. Šele ko smo odpovedali vsa načrtovana potovanja po Evropi, so prišli končni rezultati glasovanja: 289 glasov »za« in kar 298 »proti«, evropski parlament je zavrnil Poročilo o enakopravnosti spolov in zajamčeno enako plačilo za ženske in moške! Konservativna večina je svoje glasove »proti« pojasnila z levičarsko prevaro v poročilu, ki – pod krinko enakopravnosti žensk – podtika tudi pravico ženske do splava. Kot da ženske tega ne delajo predvsem in ravno zato, ker so neenakopravne z moškimi, in kakor da se nikoli v zgodovini nobena nesrečnica ni odločila za to dejanje obupa, ne da bi bilo to pod prisilo moškega in pritiskom moškega sveta!

Evropski demokratski saloni so tako prevzeli retoriko patriarhalnega Balkana: zaman vse demonstracije, stavke in parade, zaman Clara Zetkin in Rosa Luxemburg, pa Marie Curie, Simone de Beauvoir, Erica Jong in Coco Chanel, zaman sufražetke in feministke in vseh tistih sto pogumnih žensk z Luise Zietz na čelu, ki so davnega 1910 v Koebenhavnu utemeljile dan boja za ženske pravice, in vseh tistih sto let, ki so minila, odkar so leta 1914 ta dan prvič obeležili osmega marca, in je 8. marec postal tradicionalni mednarodni dan žena.

»Ženskam, ki kot delavke, matere in državljanke izpolnjujejo svojo dolžnost, ki poravnavajo svoje davke tako državi kot občini, se odrekajo polne državljanske pravice zaradi predsodkov in reakcionarnih stališč. V boju za to naravno pravico človeka mora vsaka ženska, vsaka delavka pokazati neomajno voljo in odločnost. Ta boj ne pozna počitka in ne predaha!« je ponosno pisalo na nemškem plakatu za tisti dan žena, 8. marca 1914, da bi natanko sto let pozneje – torej celo okroglo stoletje »neomajnega, odločnega boja vsake ženske, brez počitka in predaha« – evropski parlament hladnokrvno zavrnil dokument, ki bi ženskam jamčil enako plačilo kot moškim!

Dolgo in precej jalovo pot so prehodile ženske od Rose Luxemburg do Ruže Tomašić. V tistem času, pred stotimi leti – ko so se prvič podale na ulice 8. marca – so imele ženske volilno pravico samo v Avstraliji, na Novi Zelandiji, Finskem in Norveškem. Danes, sto let pozneje, te pravice nimajo samo še v Savdski Arabiji in Vatikanu. Toda ob pogledu na vse te evropske ruže tomašić, ki so »neomajno in odločno« dvignile roke proti lastni enakopravnosti z moškimi, bi se ciniki vprašali – jim je bilo sploh treba dajati volilno pravico?

Prav tistega leta 1914, pred natanko stotimi leti, je ameriška Nacionalna liga proti ženski volilni pravici iz New Yorka dala natisniti bizaren pamflet, v katerem pojasnjuje, da se ženskam med drugim ne sme dati volilne pravice tudi zato, ker bi samo – podvajale glasove svojih mož! »Zakaj bi ženske glasovale, ko to počnejo že njihovi možje? Zakaj izgubljati čas in denar?« so se spraševali newyorški možje pred stotimi leti, in če malo bolj napnete ušesa, boste za tistim neznosnim škripanjem – seveda gre za Claro in Roso, ki se obračata v grobu – slišali škrbasto režanje ameriških balkancev: »Kaj smo vam rekli?«

Zdaj, jebiga, bo treba spet lepo od začetka. Za začetek, če je že Evropa tako odločno zakorakala nazaj, predlagam popravek poslanskih plač v evropskem parlamentu, ki znašajo lepih osem tisoč evrov: ženskam, na primer, naj zmanjšajo plačo na šest tisoč, za tisto statistično četrtino torej, za kolikor so ženske plače nižje od moških v zunanjem, resničnem svetu. In potem ponovno dajo na glasovanje Poročilo o enakopravnosti moških in žensk.

Sestre, nekdo vas je grdo zajebal: ni bila stvar v tem, da postanete enake kot moški, ampak da imate enake pravice.