Trenutno je slovensko alpsko smučanje tako na dnu, da je bila najboljša moška uvrstitev v sezoni 15. mesto zdaj že športno upokojenega Mitje Valenčiča. Slovenski alpski smučarji so na lestvicah tako nazadovali, da Lavrenčič v prenosih sploh ne govori več o slovenskih tekmovalcih. Prenosi moških tekem alpskega smučanja so postali povsem mednarodna zadeva, zato si s stališča uspehov slovenskega športa sploh ne zaslužijo pozornosti. S stališča gledalca pa sta Lavrenčič in Vrhovnik najboljši komentatorsko-strokovni tandem na nacionalki.
Tudi v naslednjih sezonah se slovenskemu moškemu alpskemu smučanju ne obeta nič dobrega. Če je bila slovenska stroka v preteklosti znana po tem, da zna mladinske svetovne prvake razviti v povprečneže, se ji lahko v sedanjosti kolca tudi po teh časih, saj so letos v Jasni dosegli le tri uvrstitve med deseterico. Slovenski alpski smučarji so še na pokalu Loka zaostali celo za Hrvati, ki imajo precej manjšo bazo. Dosegli so najslabše rezultate v 39-letni zgodovini odmevnega tekmovanja v otroških kategorijah.
Še slabša kot rezultatska pa je vodstvena beda. Klubi se prerekajo, kdo bo predsednik zbora. Bolj kot reprezentančni jih zanimajo lastni interesi. Negotova je celo usoda Branika, nekdanjega giganta v svetu alpskega smučanja, ki ima očitno toliko dela sam s seboj, da se niti ni vmešal s predlogi po vidnih funkcijah v slovenskem alpskem smučanju...
Žalosten je tudi pogled na vrh piramide, kjer v tej sezoni kot vodja panoge za alpsko smučanje sedi Dušan Blažič. Potem ko je po koncu minule sezone prišel kot veliki rešitelj, ki bo kot nekdanji trener vražjih Slovenk rešil slovensko alpsko smučanje, se je po koncu sezone izkazalo, da svoji nalogi ni bil kos. Nihče ni od njega pričakoval čudežev, da bo slovensko alpsko smučanju v eni sezoni popeljal v svetovni vrh. Smo pa pričakovali radikalnejše spremembe, ko je lani nadomestil Vlada Makuca. V sezono je vstopil s praktično enako trenersko zasedbo, ki ji po letu dni vodenja očita, da potrebuje večje spremembe. Poleg tega je končal sezono z dvema sprtima poloma, saj si tehnični in hitri del redno mečeta polena pod noge in drug pri drugem iščeta razloge za nazadovanje, namesto da bi pometla pred lastnim pragom.
