Prvič v zadnjih dveh letih smo dosegli pozitivno četrtletno rast glede na predhodno leto. Poročilo SURS kaže, da je k povečanju BDP najbolj pripomoglo povečanje bruto naložb v osnovna sredstva (5,9 odstotka). Potrošnja prebivalstva je ostala na ravni preteklega četrtletja, potrošnja države pa se je zmanjšala za nekoliko manj kot v preteklih četrtletjih (1,9 odstotka). Zunanje povpraševanje je z izvozom pozitivno vplivalo na gospodarsko aktivnost, in sicer se je izvoz v zadnjem četrtletju povečal za 3,7 odstotka. Domače povpraševanje se je tako skupno povečalo za 3 odstotke. Zgolj na podlagi enega četrtletja težko govorimo o dokončnem odboju. Če bo pozitivna in visoka gospodarska rast prisotna tudi v naslednjih dveh oziroma treh četrtletjih, lahko govorimo o resnejšem zasuku. Šele takrat lahko pričakujemo zmanjšanje še vedno naraščajoče brezposelnosti, ki je trenutno največja v zadnjih 15 letih. Do takrat bodo podatki o četrtletni rasti predvsem predmet različnih političnih manipulacij.

Ali si vlada upravičeno lasti zasluge? Vlada je za rast pristojna, toda mnogo manj odgovorna. Višja rast namreč ni posledica resnejših sprememb pri vodenju ekonomske politike. Vlada je začela s procesom bančne sanacije in prestrukturiranjem gospodarstva. Toda prihaja do zapletov pri delovanju slabe banke, državnega holdinga in časovnega zamika z vidika učinkov nove stečajne zakonodaje. Vse skupaj poslabšuje počasno okrevanje v evrskem območju in evropska komisija s svojimi čudaškimi omejitvami kreditiranja s strani saniranih bank. Izredno malo pozornosti namenja vlada reševanju podjetij, konkretnim razvojnim projektom in dvigu inovativnosti kot glavnemu vzvodu za povečevanje dodane vrednosti. Plenilski interesi strank ostajajo naša stalnica. Odlične razmere za nadaljevanje razvojne stagnacije.

Toda ali je BDP kot merilo blaginje sploh ustrezno? Ali ljudje ob višjem BDP res živijo bolje? Na primer ob večji neenakosti v razdelitvi dohodka ima veliko ljudi občutek, da kljub povečanju BDP živijo vedno slabše. Velikost Ginijevega koeficienta v RS je bila v letu 2011 pred davki in transferji 0,41 in po njih 0,24. Podatki kažejo na relativno visoko prerazdeljevanje dohodkov in dokaj visoko enakost v razdelitvi dohodka po davkih. Številke kažejo, da so danes ljudje v Sloveniji bolj zadovoljni kot leta 1991 in manj kot leta 1999 in to navkljub nenehnemu povečevanju dohodka. Zaradi padajoče mejne koristnosti dohodka višji dohodek namreč ne vodi nujno do višje sreče. V najbolj razvitih državah sveta, kot je Slovenija, so osnovne potrebe prebivalstva zadovoljene, zato je povezava med občutkom sreče in dohodkom praviloma šibkejša kot v manj razvitih. Pogosto so ljudje ob višjem absolutnem dohodku zadovoljni samo v primeru, če se jim ta poveča tudi glede na dohodke njihovih kolegov, prijateljev in sosedov.

V zadnjih desetletjih so statistiki kazalec BDP popravljali za obseg sive ekonomije, negativne zunanje učinke na okolje, netržne storitve, deleže v razdelitvi in breme dolga. Na primer ob morebitnem izlitju nafte v Tržaškem zalivu in angažmaju čistilnega podjetja za plačilo bi prišlo do povečanja BDP, toda kakovost življenja bi bila bistveno nižja. Nekatere države imajo visoko rast BDP, toda obenem zaradi hitre rasti dobičkov prihaja do zniževanja deleža plač v narodnem dohodku. V RS se je delež plač znižal z 68 odstotkov BDP leta 1995 na 63 odstotkov leta 2013. Zaradi tega v mnogih razvitih državah kupna moč srednjega sloja pada. Za ohranitev standarda mora finančni sistem zagotoviti dostopne in ugodne kredite. Bolj kot je razvito gospodarstvo, večja so tveganja. Z nastopom krize dolgovi posameznikov, podjetij in države narastejo. Zaradi varčevanja pade BDP in posledično relativno breme dolga naraste. Finančni sektor postaja z razvojem vse večji dejavnik nestabilnosti in vir prihodnjih kriz. Ironično je prav finančni sektor za mnoge najpomembnejši dejavnik rasti BDP.

Finančne inovacije in storitve temeljijo na dolgu. Zadolževanje z namenom večje potrošnje pozitivno vpliva na BDP, toda pogosto na račun prihodnjih generacij in njihove nižje blaginje. Med letoma 2004 in 2008 se je na primer slovenski zunanji dolg povečal s preteklih 15 milijard na 36 milijard evrov. Z zunanjimi viri smo financirali predvsem tehnološko nezahtevne panoge (npr. gradbeništvo). Visoko rast naložb so dodatno spodbujale nizke obrestne mere in davčne olajšave. Gradbeništvo z 8-odstotnim deležem v BDP je beležilo dvoštevilčne letne stopnje rasti. Zaradi prevladujoče tuje delovne sile, uvoza strojne opreme in zunanjih virov financiranja od teh naložb nismo imeli dosti. Dobili smo rast, toda brez razvoja. Leto kasneje smo zato imeli navkljub eni izmed najvišjih investicijskih stopenj enega največjih padcev BDP v EU. Redistribucija dela javnofinančnih odhodkov od tekočih izdatkov v napačne infrastrukturne naložbe tako ne bo prinesla želene blaginje. Mnogo večje pozitivne zunanje učinke bi imele večje naložbe v kakovosten šolski sistem.

BDP ima kot merilo napredka in blaginje ljudi mnoge pomanjkljivosti. Zato se danes vse bolj uporabljajo alternativni indikatorji (npr. HDI, GPI, Index of Economic Wellbeing, Better Life Index, Happiness Index). Danes ne potrebujemo rasti brez večje blaginje. Potrebujemo zeleno, pametno in vključujočo rast. Toda brez sprememb meril napredka in blaginje ni mogoče pričakovati sprememb v našem razmišljanju. Še manj v našem delovanju.