Pred dvema sezonama je oživil zgodbo Ljubezenskega napoja v ameriških farmerskih barvah, s komparzerijo kavbojev, kvekerjev, rodea in podobnega, njegova Italijanka v Alžiru pa je umeščena v sodobno bližnjevzhodno vojaško despotovino, ki ji vlada (libretistov in skladateljev) Mustafa, upodobljen kot filmski admiral general Aladeen (Sache Barona Cohena) in obdan, med drugim, s pomanjšanim sinovskim dvojnikom in filmsko »originalnimi« telesnimi stražarkami. Za postavitev begove protiigralke nismo odkrili vzora. No, za šarm predstave je vsekakor dovolj že sama Barrientosova v tradicionalistični kričeči modni opravi vamp ženske z italijanskega juga (kostumograf Luca Dall'Alpi). Kot operni »ženski pojav« ljubimsko-materinske stasitosti in latinsko živahne gibne oziroma plesne elegance (vrhunec v kavatini Per lui che adoro) sega pevka v red umetnic, ki utelešajo opero v veliki, nadživljenjski dimenziji in v vsem čaru gledališko-vokalne preobrazbe. Po dramskem patosu Amneris je v legi rossinijevskega alta pokazala občutek za uglajeno melodiko, pa tudi povsem razločljivo koloraturo. Toda zaradi pevkine umaknjene in posledično resonančno enodomne umestitve tona smo v zveneči izjavnosti njene Isabelle pogrešali izrazitejši relief, stopnjevan med nežnimi zmesmi, avtoritarnejšimi izstopi in visokim virtuoznim leskom.
Ne glede na zapisano pripombo je Barrientosova podala izenačeno pevsko vlogo. Njen igralsko imenitni buffoneskni partner Savio Sperandio (Mustafa) je glasovno nastopil s surovim materialom. Izpostavil je le nekaj impozantnih tonskih vrhov, preostali part pa prepustil goltnemu ugrezanju in s tem izbrisu značilnih komičnih poudarkov, dikcijskih barvitosti in basovskega okrasja – namesto njega smo bili deležni skoraj hripavega razkrajanja. Martin Sušnik ni bil docela kos vsem Lindorovim izzivom belkantistično visokega tenorizma (med drugim neustrezna izvedba koloratur). Njegov pristop k vlogi se je tehnično zdel kampanjski, a ji je kljub temu vtisnil nekaj lepe sonorne vezave; še posebno mu je uspel drugi kavatinski solo. Nič novega ni v zvezi z Jakijem Jurgcem (Taddeo): komedijantska gibkost je njegova odlika, spremljajo pa jo zgrešene, brezsistemske rešitve ob pevsko širših lokih in zahtevnejših tonih (zateglost). Kreacija Darka Vidica (Haly) je imela svežino mlade pevske moči, Andreja Zakonjšek Krt je označila obupavajočo Mustafovo ženo Elviro s primerno glasovno histeriziranostjo; Amanda Stojović je kot Zulma vnašala v komedijski vrtinec prepoznavne, barvno dokaj goste zaznamke. Individualne glasovne pomanjkljivosti niso kalile ansambelske muzikalne slike, kar je zasluga dirigenta, ki Rossinijeve glasbe ni prikrajšal za celovitost zvočnih tekstur, stkanih v povezanosti med orkestrskim in vokalnim delom. Gianluca Martinenghi je izbrusil predstavo s pristnim posluhom za kolektivno dozirano dinamiko ter dramaturgijo napetosti med spevno eleganco in ritmično briljanco. Orkester in moški zbor sta zvenela z izbrano jasnostjo (zbor je proti koncu vendarle postajal preglasen).
Vrniti se je treba še k režijskemu prispevku. Na odru se je zvrstilo vse mogoče (predvsem pa kup situacijskih cenenosti), od transvestitov in (homo)erotično intonirane mučilnice, ki je v resnici namučila tenorista ob njegovi najtežavnejši in najdaljši pevski nalogi, do dežja bleščic. Maestrini pretirava, nasladno prezirajoč pravo mero, kar je najbrž del njegove gledališke taktike. Ta pa je po drugi strani zelo bistroumna – v aktualiziranju bodic (finale z evropskimi bankirji) kongenialna rossinijevski »nekorektnosti« Italijanke kot komedije kultur, a tudi sočasne politične satire napoleonskega Italijanskega kraljestva (marionetne državne tvorbe). Največ pa je vredna že omenjena režijska/režiserjeva radoživost, ki se prenaša na nastopajoče in napaja komične gradacije, kakršna sta finale prvega dejanja in kvintet v drugem, ki sodita med najboljše, kar sem videl doslej na slovenskem opernem odru. Pod črto lahko predstavo torej označimo kot dovolj skrbno umetniško udejanjenje v vseh pogledih zahtevnega opernega dela. Tako je bila mariborska Opera uspešna ravno s programsko potezo, ki se uvršča, seveda pač v skromnih slovenskih repertoarnih razmerah, med nadstandardne, če ne kar drzne odločitve.
