Nismo pa še čisto tam. So trenutki v svetovni politiki, ki jih velja užiti do konca. Starega reda ni več, nov pa še ni prišel. Redki trenutki svobode, ko so odločitve lahkotne in brez posledic. Zdi se, da se stvari odvijajo po starem in da se ni veliko spremenilo, v resnici pa je okrog že nov svet, ki bo v kratkem uveljavil nova pravila. Zdi se nemogoče, zelo lahko je odmahniti z roko, češ v obdobju mobilnih telefonov se pa res ne more zgoditi nič nepredvidljivega in dramatičnega. Potem pa se je lahko samo še čuditi, kako to, da tega nismo videli že prej. Saj je bilo vendar tako očitno. Sprememba ni bila tako nenadna, kot se zdi, ampak se je počasi plazila proti nam in korenito spremenila naš svet. Za kratek hip tisto, kar je bilo prej, ni več resnično, tisto, kar prihaja, pa se zdi izmišljeno. Ti trenutki so zelo lepi. Potem se usedejo na realna tla, izgubijo ves blišč in se preselijo v fantazijske pokrajine nostalgije.

V velikem to danes doživlja polotok Krim, v majhnem pa Evropska unija.

Na Krim prihaja sezona. To je na morju vedno čas majhnih čudežev. Ob obalni cesti, ki pelje iz Sevastopola proti Rusiji, obrezujejo trte. Bogato vinorodno območje, ki na trenutke spominja na Brda, je zalagalo cesarske kleti v Sankt Peterburgu z močnim vinom, radi pa so ga imeli tudi vsi vladarji, ki so prišli za njimi. Blizu Jalte so rahljali zemljo v oljčnih nasadih in ocenjevali, koliko škode je naredila zima. Trta in oljke. Rdeče vino in oljčno olje. Tatari in Italijani, ki jih je Stalin leta 1944 deportiral v Uzbekistan, so morali biti res nesrečni. Dvesto tisoč Tatarov je plačalo za deset tisoč prostovoljcev, ki so se borili v Hitlerjevi vojski. Pet tisoč Italijanov, ki so se konec devetnajstega stoletja priselili na Krim, ker je bila zemlja cenejša kot v Genovi, je končalo v srednji Aziji, ker je Mussolini poslal italijansko vojsko na pomoč nemški. Adijo, sončna Jalta, vino in olive. Vojne so nepravične. Tudi če zmagaš, te drago pride. Če izgubiš, je cena zares visoka, največ pa plačajo tisti, ki pri vsem skupaj niso hoteli imeti nič. Vladimir Putin je moral izračunati, da se mu bolj splača vzeti Krim kot izgubiti nekaj računov v Londonu in Švici. Stava je zanimiva. Le zakaj bi se pragmatični ruski predsednik obnašal tako nerazumno? Zato, ker je Krim tako lep?

Pod sevastopolsko obalno cesto je Črno morje, ki je v resnici temno modro in kljub ostremu vetru vabljivo. Letoviščno mesto Jalta se pripravlja na množice iz Moskve, ki bodo poleti zasedle mesto.

Razumeš Ruse, zakaj imajo tako ležeren odnos do okupacije Krima. Zasedejo ga vsako poletje. Krim je kraj, kamor si se pripeljal z avtomobilom ali z motorjem iz Moskve, če si bil razpoložen za dolge vožnje. Z letalom je to samo kratek skok. Tukaj so se med počitnicami prvič poljubljali in preživeli noč na plaži, zvili prvo cigareto marihuane ali si našli kakšno drugo transgresijo, ki je poletje naredila nepozabno. Na Leninovi obali Jalte trgovina draguljarna Diamond mrzlično čaka turiste. Denar je enak, kot ga uporabljajo v Kijevu, jezik tudi. Trgovina s časopisi prodaja lokalne izdaje istih časopisov. Trgovine z oblekami bleščečih evropskih in ameriških znamk so tudi naveličane zime. Z ženskami, ki ob morju nabirajo školjke, in moškimi, ki na kamnitih klopcah igrajo šah, si nimajo kaj pomagati. Normalnost.

Le cestni blok pri Kurpatiju, kjer kozaki mahajo z biči pod rusko zastavo, daje vedeti, da je položaj prehodne narave. Če bi v Jalti še kdo imel oblast, je pri vhodu v mesto ne bi prepuščal fantazijski milici in motorističnim gangom, ki jim na hrbtih usnjenih brezrokavnikov piše Nočnie volki. Prvi znak, da je politična oblast izginila, je porast infantilizma.

Kar je od oblasti ostalo, pa se dela, da se ni zgodilo nič. Pred Krasno Zorko sta se policista v uniformah ukrajinske prometne policije skrila za plakat, ki je delal reklamo za paket kabelske televizije, in z radarjem merila hitrost. Ko ni več centralne oblasti, je na delu privatna iniciativa in plačevanje v gotovini, ne? Ne! Ustavljala sta samo avtomobile, ki so vozili prehitro, pregledala dokumente in izdajala položnice. Uradnik opravlja svoje delo. Na pošti so sprejemali razglednice z ukrajinskimi znamkami. Kot da se nikoli ni zgodilo nič. Nekaj kilometrov naprej so ruski vojaki stali ob tovornjakih in čakali na ukaze. Oni so dali vedeti, da bo hitro nastopila druga normalnost in da se bodo zamenjale uniforme, televizijski programi in politične stranke. Referendum gor ali dol, ta lep konec sveta ni več pod ukrajinsko upravo in tudi ni samostojen.

Putin ni vladar, ki bi za nostalgične razglednice zapravil naslednjih deset let svoje države. Rusijo bodo pregnali iz G 8, vrgli iz vseh integracijskih programov, dobila bo bančne sankcije in njenim oligarhom bodo tudi nacionalizirali angleške nogometne klube. V nekaj dneh se je popolnoma spremenila izpraznjena govorica sožitja, ki so jo gojili v Bruslju. Putin je moral daleč pred olimpijskimi igrami razumeti, da Evropa ni razpoložena za dolgoročni načrt integracije Rusije na kontinent in sinhronizacijo politik. Različnost interesov je bila jasna pri Iranu, Libiji in Siriji, vendar so te države daleč od oči. Privlačnost Ukrajine je v njeni prepleteni dvojnosti in bližini. Za njo se je splačalo začeti vsaj spodobno hladno vojno. Odprte pa so tudi vse druge možnosti.