Ko se stvari v Evropi zapletejo, se je treba vrniti k njenim temeljnim principom, in politiki se morajo vsaj delati, da jih jemljejo resno. Slovenija je bila leta 2012 na Evropskem sodišču za človekove pravice, ki je del Sveta Evrope, obsojena zaradi diskriminacije državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik. Leta 1992 so jih petindvajset tisoč čez noč izbrisali iz registrov in jim tako povzročili nepredstavljivo gorje. Niso več mogli hoditi v službo, družine z otroki niso mogle več živeti v stanovanjih, niso mogli k zdravniku, niso se smeli sprehajati po ulici. Začele so se deportacije. Ljudje so zaradi posledic tudi umirali. To so resne zadeve, zaradi kakršnih se v Evropi – ko se administrativni ukrepi križajo z nacionalizmom in šovinizmom – kuhajo vojne.

V Sloveniji zaradi izbrisanih sicer ni mogel nastati večji konflikt. Izbrisani so bili večinoma običajni ljudje, ki niso imeli ideoloških preferenc, ki – v nasprotju s trditvami tistih, ki so brisali – niso vzdrževali posebnih stikov z »matičnimi« republikami in za katere se ne Miloševiću, ne Tuđmanu, ne Izetbegoviću, ne komur koli drugemu od lokalnih carjev ni zdelo vredno dvigniti obrvi. Ampak to ne pomeni, da se splača po dvaindvajsetih letih z zadevo še kaj igrati.

Že zaradi spoštovanja do evropskega »garanta« miru velja natančno brati, kaj o temeljnih človekoljubnih načelih sporočajo iz Strasbourga. Včerajšnja sodba, s katero je evropsko sodišče šestim izbrisanim prisodilo sto petdeset evrov pavšalne odškodnine za vsak mesec izbrisa, notranjega ministra Gregorja Viranta ne more pretirano navduševati – razen če ima tudi on rad probleme. Če k tej odškodnini za materialno škodo prištejemo še znesek, ki ga je šesterica dobila za nematerialno škodo, jim na mesec pripada okoli dvesto evrov. Virant pa je izbrisanim ponudil petdeset evrov na mesec. Seveda bo minister rekel, da je mogoče dobiti tudi sto petdeset evrov na mesec, če izbrisani državo toži. A trik je ravno v tem, da se jih ne da dobiti. To je ugotovilo strasbourško sodišče, ki pravi, da je po toliko letih in v tako kompleksnem prepletu dejavnikov materialno škodo nemogoče natančno dokazati. Dejstvo pa je, da je nastala, in ravno zato se je sodišče odločilo za pavšalno odškodnino. Slovenska politika je pavšalnih petdeset evrov ponudila zato, da bi bilo treba odškodnin izplačati čim manj, tudi če sramotno premalo. Sodišče pa je pavšal določilo zato, da bi bile odškodnine izplačane čim prej.

Pri Virantovem pavšalu bo ravno nasprotno: če se država z izbrisanimi ne bo čim prej dogovorila o primernih odškodninah, bo sodišče začelo obravnavati nove pritožbe več kot tisoč izbrisanih. To je sporočilo iz Strasbourga. »Če je šla Alenka Bratušek v jamo k rudarjem, pa naj pride še k nam,« je včeraj rekla izbrisana Mirjana Učakar. Vprašanje je, kako pričakovati pravico za rudarje, če si država požvižgava na temeljne človekove pravice. Gre za temelje vzdržnega sobivanja in razumevanja med ljudmi v Evropi. S tem se ne bomo hecali.