Liga Seha se je – čeprav ji takrat še ni uspelo pridobiti glavnega sponzorja – začela leta 2011 z dvanajstimi klubi iz šestih držav (Hrvaška, Črna gora, Makedonija, BiH, Srbija in Slovaška). Edini slovenski klub, ki je že od začetka izrazil željo po igranju v regionalnem tekmovanju, je bil Celje Pivovarna Laško, medtem ko sta bila Gorenje in Cimos proti. Združenje slovenskih prvoligašev, strokovni svet in predsedstvo so Celjanom predlani sicer prižgali zeleno luč, a z neuresničljivim pogojem – da v domači ligi igra odigrajo prav vse tekme tako v rednem delu kot v končnici, takšno pa je bilo tudi stališče predsedstva RZS in strokovnega sveta. Letos je Siniša Ostoić, direktor lige Seha, poslal uradno povabilo na RZS za sodelovanje slovenskih klubov v tem tekmovanju. Najprej je soglasje dalo združenje prvoligašev, konec prejšnjega meseca pa tudi predsedstvo RZS, čeprav gre pri obeh za zdaj le za načelno soglasje, saj je odprtih še precej vprašanj.
»Na načelni ravni smo sicer vsi za, toda ključ bo v implementaciji. Iz celotne zadeve lahko nastane nekaj zares pozitivnega za slovenski rokomet, lahko pa tudi navadno skrpucalo, če ne bomo povlekli pravih in pametnih potez,« dobronamerno opozarja predsednik RZS Franjo Bobinac in dodaja: »Včasih je vodilna slovenska trojica vlekla preostale klube navzgor, zdaj pa se poraja občutek, da je prav nasprotno. Da drugi vlečejo trojico navzdol, kar pa seveda nikakor ni dobro.« Še vedno je precej nejasnosti (število slovenskih klubov v Sehi, tekmovalni sistem domače lige...), časa do začetka nove sezone je zelo malo, na februarski seji predsedstva pa je na morebitne pasti in salbe strani pri vključitvi v Seho opozoril tudi šef sodnikov Andrej Juratovec: »Naj klubi pazijo, kako bodo odšli, saj se lahko zgodi, da bodo kmalu prišli nazaj.«
Dokončna odločitev na majski skupščini
Na Bobinčevo pobudo sta bili ustanovljeni tudi dve delovni komisiji: prva (generalni sekretar RZS Goran Cvijić, podpredsednik zveze Boštjan Kozole ter direktorji Celja Pivovarne Laško, Gorenja in Maribora Branika) je zadolžena za pogajanja z vodstvom Sehe, druga (poleg Cvijiča in vodja tekmovanja Sama Kuzme še predsedniki prve, 1. B in druge moške lige) pa za pripravo tekmovalnega sistema domače lige v naslednji sezoni, za katerega je po neuradnih informacijah v pripravi šest različic. Komisiji imata časa do 23. aprila, ko bo predsedstvo RZS spet razpravljalo o teh zadevah, dokončno zeleno ali rdečo luč pa bo prižgala skupščina na majskem zasedanju. »Prejšnji teden smo v Zagrebu začeli uradna pogajanja z vodstvom lige Seha. Odločitev o tem, ali bo imela Slovenija v sezoni 2014/15 v njej dva ali tri klube, bo padla na aprilski skupščini lige Seha v Novem Sadu. Zagotovo bomo neposredno imeli dva kluba, potencialno pa tri, pri čemer bo tretji verjetno moral igrati na kakšnem kvalifikacijskem turnirju,« ocenjuje generalni sekretar RZS Goran Cvijič, ki poudarja, da se bodo slovenski udeleženci iz lige Seha pridružili domači ligi šele v končnici za prvaka.
V nasprotju s košarkarsko ligo ABA, katere ustanovitelji so nekateri posamezniki, podjetja in klubi, je pri ligi Seha edini partner (ustanovitelj in lastnik) nacionalna rokometna zveza. Vsi trije zainteresirani slovenski klubi za igranje v Sehi (Celje Pivovarna Laško, Gorenje, Maribor Branik) na pogajanjih nastopajo enotno, kar naj bi prineslo tudi boljša pogajalska izhodišča. »Želimo si, da bi vsi trije klubi igrali v Sehi že naslednjo sezono, saj bi si to zaslužili glede na dosedanje delo, uspehe, organizacijo, prepoznavnost, kakovost... Po teh dejavnikih že zdaj krepko prekašamo večino udeležencev regionalnega tekmovanja. Seha je po vseh merilih prerasla slovensko ligo, a če je večina pred leti govorila, da ni dovolj dobra za nas, je zdaj drugače. Čeprav imamo drugačen izhodiščni in pogajalski položaj kot pred leti, liga Seha zelo dobro ve, kaj ji prinaša vstop slovenskih klubov, a tudi mi vemo, kaj nam ona prinaša,« se zaveda direktor celjskega kluba Roman Pungartnik. Čeprav naj bi se slovenska kluba (klubi) domačemu tekmovanju pridružila šele po rednem delu, torej v končnici za prvaka, Pungartnik v tem ne vidi nič slabega: »Zaradi tega domača liga ne bo osiromašena. Dokaz? Ko najboljši trije slovenski klubi gostujejo na primer v Ivančni Gorici, Krškem ali Ribnici, zaradi tega ni skoraj nič več gledalcev kot na preostalih tekmah. Ko pa gre za lokalne derbije, se zbere tudi po 600, 700 gledalcev. Če se malce pošalim: najboljša trojica ni poseben magnet za gledalce oziroma je precej manjši kot nekoč, več pozornosti pa pritegnejo lokalni, sosedski obračuni.«
Potovanja niso težava
Poleg dolgih in napornih potovanj v evropski ligi prvakov prinaša tudi liga Seha gostovanja v Makedoniji, na Slovaškem, v Črni gori... »Kot rokometaš sem odraščal v prostoru nekdanje Jugoslavije in igral v tamkajšnji zvezni ligi, v kateri so bila takšna potovanja, kot so zdaj v Sehi. Tudi ko sem igral v tujini, na primer v Nemčiji, so bila potovanja na ligaške tekme podobno dolga ali še daljša, a ni bilo nobenih težav. Je pa res, da so zdajšnji igralci glede potovanj bolj ali manj razvajeni. Če imajo tekmo v soboto zvečer, gredo od doma z avtobusom ob treh, ob desetih zvečer pa so že doma. Zdaj pa tega ne bo več,« pravi Pungartnik. Direktor celjskega kluba prav tako zavrača trditev, da bo treba zaradi igranja na dveh težkih tujih frontah (liga prvakov in liga Seha) povečati igralski kader: »Le zakaj bi ga? Že zdaj je na tekmah v zapisniku prostora le za 16 igralcev, od katerih trije ali štirje ne igrajo ali pa skoraj nič. Zdaj bodo tudi ti dobili priložnost za igro. V vsakem primeru imamo vsi trije slovenski klubi dovolj širok kader, igralci, ki pravijo, da v Sloveniji pogrešajo težke tekme in kakovostne nasprotnike, pa bodo s Seho to zdaj tudi dobili.«
Nekdanji Gorenjev klubski direktor Stane Ostrelič je pred dvema sezonama ostro nasprotoval vključitvi v regionalno ligo (nobena liga, iz katere prihajajo udeleženci Sehe, se po kakovosti ne more primerjati s slovensko, zato bi bil za naše klube to velik korak nazaj, je takrat ocenil Ostrelič), podobno pa je razmišljal tudi Cimosov rokometni šef Aleš Koršič (dejal je, da je nesmiselna vključitev slovenskih klubov v slabo ligo in da ni naloga slovenskega rokometa, da rešuje regionalno ligo). A Ostreličev naslednik v velenjskem klubu Tomaž Juršič ima zdaj drugačno mišljenje. »Povabilo za sodelovanje v ligi Seha je dokaz in potrditev dobrega dela v slovenskem rokometu. A razmerje sil v našem rokometu se je v zadnjem času močno spremenilo, žal pa je ugasnil tudi Cimos. Ker se je kakovost slovenske lige v tej sezoni zaradi odhoda 40, 50 igralcev v tujino precej zmanjšala, moramo iskati alternativne rešitve. In liga Seha je odlična priložnost za kakovostno tekmovanje in tekme z močnimi nasprotniki. Ne smemo se slepiti, ampak Gorenje je v domači ligi premočno skoraj za vse klube, v evropski ligi prvakov pa prešibko za najboljše. Liga Seha pa je nekakšna vmesna stopnja in zelo primerna, čeprav bo potovanj neprimerno več, precej bolj zgoščen in naporen pa bo tudi tekmovalni ritem,« ocenjuje direktor Tomaž Juršič, ki pričakuje, da si bo mogoče v naslednjih sezonah skozi regionalno ligo, ki naj bi po njegovem mnenju kmalu postala ena najmočnejših v Evropi, zagotoviti tudi igranje v pokalih pod okriljem EHF.
Zaradi odhoda nekaterih slovenskih klubov v ligo Seha bo – do začetka končnice za prvaka – osiromašena domača liga, a Juršič tudi v tem vidi pozitivne plati. »Ne bi želel omalovaževati nobenega kluba, a ko bodo na papirju slabše ekipe igrale med sabo, bo tekmovalni naboj večji, ker bo lahko vsak premagal vsakega. Ko zdaj igra Gorenje s kakšnim slabšim klubom, vprašanja o zmagovalcu ni, ampak gre le za to, kolikšna bo končna razlika: pet, deset, petnajst ali dvajset golov. Takšne tekme pa ne zanimajo skoraj nikogar,« se zaveda Juršič. Poleg tekmovalnega vidika je (mogoče še bolj) pomemben gospodarski oziroma marketinški, Juršič pa dodaja: »Zdaj težko upravičujemo vložke sponzorjev za takšen majhen trg, kot je slovenski z dvema milijonoma prebivalcev. Države, iz katerih prihajajo klubi v Sehi, pa predstavljajo 40-milijonsko tržišče, zato imajo naši sponzorji velik interes za sodelovanje.«
Otroških bolezni še ni konec
Regionalna liga je še mlada, saj bo letos praznovala šele tretji rojstni dan, zato ni čudno, da še ni prebolela vseh otroških bolezni. V uvodni sezoni 2011/12 so sodelujoči klubi marca prejeli dopis s sedeža v Zagrebu o predčasnem koncu rednega dela tekmovanja. Agencija Digital, ki je takrat pokrivala stroške tekmovanja, zaradi velikega števila preloženih tekem in posledičnih odpovedi (prestavljanja) televizijskih prenosov ni mogla realizirati načrtovanih prihodkov. Zato je vodstvo lige kar z dopisom predčasno končalo redni del, kot razlog pa navedlo še dejstvo, da štiri kroge pred koncem na lestvici ne more več priti do sprememb in da so znani vsi štirje udeleženci sklepnega turnirja v Zagrebu. S prekinitvijo lige je Digital zmanjšal stroške in sočasno pripravil nagradni sklad 25.000 evrov za sklepni turnir, banjaluški Borac (edini je odigral vseh 22 tekem rednega dela) pa je zahteval povračilo stroškov, ker so preostali klubi odigrali precej manj tekem.
V minuli sezoni se je tekmovanju pridružil beloruski Brest Meškov, ki sicer ne spada v to regijo, a je njegov sponzor Gazprom, zaradi prevelikih stroškov pa sta predčasno izstopila srbska kluba Partizan in Vojvodina. Na začetku te sezone je s ponovnim izstopom že po drugem krogu zagrozila Vojvodina, ker je bil televizijski prenos tekme z Brestom odpovedan. »Če bi vedeli, da bodo spet takšni odnosi, bi – tako kot lani – že pred začetkom zavrnili igranje v ligi. Gazprom ni vložil veliko denarja zato, da bi direktor lige igral policaja in določal, katere tekme bodo na televiziji in katere ne. Edina država, s katero niso urejene televizijske pravice, je Srbija. Obljubljene prenose smo zapisali tudi v pogodbah s sponzorji, a od tega zdaj ni nič. Zaradi odpovedi prenosa tekme z Belorusi bomo od lige zahtevali povrnitev stroškov in brezpogojno zamenjavo direktorja. Če se to ne bo zgodilo, bomo izstopili,« je septembra lani grozil Milan Dukić, predsednik Vojvodine, a se je pozneje pomiril. Toda po zagotovilih direktorja lige Ostoića (Seha ima sedež v Zagrebu, vodja tekmovalne komisije pa je razvpiti Makedonec Marjan Načevski, nekdanji sodnik in zdajšnji delegat) se takšne stvari v tekmovanju, ki naj bi na osnovi nedavno začetih pogajanj z EHF prineslo tudi napredovanje najboljših v evropska pokalna tekmovanja, ne bodo več dogajale. Ali verjamete?
